Športnik leta 2008

Za letošnje leto je farsa okoli športnika leta zaključena, zato pa se športniki že borijo za prestižno nagrado najboljšega športnika 2008. Največ možnosti za zmago v posamični konkurenci ima zaenkrat naš najboljši smučarski skakalec v letošnji sezoni: Ari Pekka - Čonči alias Leteči štajerc.

Obrazložitev:
Čonči je v letošnji sezoni dosegel zavidljiv uspeh. Kot prvi slovenec je skočil čez pukl na skakalnici in je edini štajerc, ki mu je uspelo leteti 19m (če ne štejemo tistih, ki pijani "letijo" po cesti). Rezultati njegovega podviga so sicer še neuradni, ker še nismo dobili podatkov iz laboratorija doping kontrole (alkotesta), vendar verjamemo, da si Čonči ni pretirano pomagal z (na Štajerskem) dovoljenimi substancami. Vodilni na Smučarski zvezi se že sprašujejo, kako mu je to uspelo in so že v Kolnskem biomehaničnem laboratoriju naročili kinematično analizo njegovega edinstvenega sloga.

Čonči pravi da je skrivnost njegovega uspeh orgazem,ki ga doživi med dolgim poletom. Zato si smučke na koncu zaslužijo tudi poljubček. Seveda!

Športnik Slovenije 2007 - II. del

Se opravičujem, ampak pravkar sem prebral, da Aljaž sploh ni peti na lestvici ampak je sedmi (7!). Seveda, ker sta pred njim še dva smučarja! In če pogledamo po lestvici še malo nižje vidimo na koncu tudi nekatera "zveneča" imena našega ping-pong in fuzbala. A kdo pogreša na lestvici še kakšnega športnika?

Vrstni red v glasovanju DŠNS:

- Najboljši športnik:
1. Primož Kozmus (atletika) 262
2. Mitja Petkovšek (gimnastika) 247
3. Anže Kopitar (hokej na ledu) 117
4. Matic Osovnikar (atletika) 100
5. Rok Flander (deskanje na snegu) 89
6. Andrej Jerman (alpsko smučanje) 47
7. Aljaž Pegan (gimnastika) 23
8. Matjaž Smodiš (košarka) 11
. Vid Kavtičnik (rokomet) 11
10. Sani Bečirović (košarka) 5
. Gašper Vinčec (jadranje) 5
12. Peter Kauzer (kajak kanu na divjih vodah) 2
. Milivoje Novakovič (nogomet) 2
. Dejan Zavec (boks) 2
. Radoslav Nesterović (košarka) 2
16. Bojan Tokič (namizni tenis) 1
. Samir Handanović (nogomet) 1
. Jani Brajkovič (kolesarstvo) 1
(vir: spletno delo)

DŠNS - društvo šaljivih novinarjev Slovenije

In tako so naši vrli novinarji pordili mojo tezo o njihovi (ne)sposobnosti zdrave presoje. Kako jim pa naj zdaj še sploh kaj verjamem. Razglasili so najboljšega špornika Slovenije za leto 2007 in titulo je dobil Primož. Pa saj je Primož faca in nedvomno fant da vse od sebe in pravgotovo trenira kot konj (kateri vrhunski športnik pa ne) ampak ko so naštevali trofeje Mitje, je Primoževo drugo mesto na SP v Osaki kr nekako bledo zvenelo. Mitja je bil svetovni prvak, evropski prvak, zmagal je vse svetovne pokal (razen enega ko je bil drugi) in kljub temu je bil na razglasitvi športnika Slovenije drugi. A ni to malo smešno? Pa saj od naših novinarjev niti nismo pričakovali pametne presoje. Saj se kr malo bojim kaj bo naslednje leto. In kje je bil na lestvici Aljaž? Med prvimi tremi ga ni bilo. Logično, saj je bil na svetovnem prvenstvu komaj drugi, na evropskem prvenstvu pa tudi. Če koga zanima ga ni bilo niti na četrtem mestu, četrti je bil namreč Matic saj je bil vendar sedmi na svetovnem prvenstvu in kot nam je že vsem jasno je v altletiki sedmo mesto mnogo več vredno kot v gimnastiki drugo mesto. Aljaž je bil torej peti!

In kam je izginil Iztok ko so mu hoteli podelit še eno priznanje? Imam občutek, da mu ni bilo za gledat farse, ko njegov in Lukin naslov svetovnega prvaka ni bi bil dovolj za nov naslo najboljše ekipe v letu 2007.

Še najbolj se mi je zdela posrečena izjava Primoža, ki je rekel da mu je všeč novinarska kuhinja in da od njih boljše kuha le njegova mama. Škoda da slovenski novinarji niso dovolj brihtni, da bi znali prebrat med vrsticami.

Čez nekaj let bomo pa mogoče ugotovili kakšen je sistem za izbor najboljšega športnika. Lani je tretje mesto na EP bilo več vredno kot drugo na SP in prvo na EP, letos pa je bilo drugo mesto na SP več vredno kot prvo na EP in SP in goli v NHL več vredni kot sedmo mesto na SP le-to pa več vredno kot drugo na SP. Uganka za pametne dešifratorje v CIA in KGB. Kdor razvozla uganko bo dobil nagrado, saj pri GZS vstrajno poskušamo priti do naslova najboljšega športnika Slovenije, pa ne vemo kaj moramo še vse zmagati.

Pa še ena lekcija iz fair playa. Danes me je obiskal fant, ki je nekaj let treniral pri meni in se po počitnicah preprosto ni več vrnil v telovadnico. 11 letni Domen, ki je zelo nadarjen glasbenik, eden najbolj samostojnih fantov, ki jih poznam me danes preseneti z obiskom in se mi opraviči, ker se ni prišel poslovit, ker ne bo več treniral. To je bila ena najlepših potez, ki sem jih doživel v zadnjem času. Ne vem sicer zakaj, ampak fantom je nekako v navadi, da navkljub nekajletnem vsakodnevnem druženju nekega dne preprosto izginejo potem pa, zaradi slabe vesti, na ulici nimajo poguma, da bi te pogledali v oči. Domnova iskrenost me je danes zelo razveselila in želel bi si še več takšnih fantov v naši telovadnici. Bravo Domen, upam da se bo tvojega klarineta, flavte in bobnov slišalo daleč naokoli.

Božični kič

Tekmovanje se je tudi uradno začelo. Komu bo letos uspelo bolj nakičit svojo okolico in bivalni prostor. Tisti, ki bo zmagal bo dobil največje darilo od Dedka mraza (če verjame v njega). Ker Dedek mraz vidi vse, sigurno ne bo spregledal vsega sijočega kiča s katerim smo se obdali v veselem decembru.. In ker pri nas doma še vedno verjamemo v Božička, Dedeka mraza, Miklavža, Parkle, premierja in v vse njegove ministre, smo tudi mi nakičili 2m visko imitacijo drevesa. A ni lepo?

Je pa veseli december tudi razlog, da gremo ven na mraz in si popečemo ustnice na tako imenovanem kuhanem vinu, oz. obarvani vroči vodi, ki nima nobene druge funkcije kot te, da te med tem ko stojiš na mrazu in te zebe v noge, da ti je vsaj v roke toplo. V četrtek sem si tudi sam privoščil del tega decemberskega vzdušja in se odpravil v srce Ljubljane. Priznati moram, da sem si z veseljem privošli dva deci kuhanega vina, kot se pač spodobi za ta letni čas. Ko sem dobil kozarec vrele tekočine, si popekel prste in ustnice sem žalosten ugotovil, da so v obarvano tekočino pozabili dotočit vino. Čeprav sem se zavedal, da bi dodatek žlahtne kapljice napitek bistveno podražil in bi stal verjetno mnogo več kot le skromna 2€, sem si vseeno zaželel malo okusa po vinu. Še posebej zato, ker se je pijači reklo kuhano vino in ker je Ljubljana mesto trte in vina (pa čeprav je tista stara trta, ki je 400 let preživela med cigani na Mariborskem Lentu v Ljubljani kaj kmalu crknila).

Športnik Ljubljane 2007

Zdaj mi pa naj nekdo razloži s svojimi besedami, po kakšnem ključu je lahko športnik, ki je bil na svetovnem prvenstvu 7, boljši od tistega ki je bil na svetovnem prvenstvu 2 in na evropskem prvenstvu 2. Aja po tistem rasističnem ključu, ki govori o tem da so rezultati belcev v atletiki več vredni kot rezultati črncev. A za druge barve polti tudi obstajajo posebni kriteriji? Če to ni rasizem, potem ne vem kaj je. In kako daleč seže ta rezerva, ki jo imajo atleti pred gimnastičarji? Če bi bil atlet 12 bi bil še vedno boljši od svetovnega prvaka? Al gre to še dalje? Do 20 mesta?

Moram priznati da me ta odnos (strokovne, ki to ni) javnosti do slovenskega športa že kr malo skrbi in kar bojim se, kaj se bo zgodilo na razglasitvi športnika Slovenije - po izboru DŠNS (drobni tisk se vse prevečkrat izpusti). Tako kot so lani zasrali sicer ne morejo več, ali pač? Po mojih izkušnjah namreč tudi 153 špornih novinarjev ni dovolj pametnih, da bi prepoznalo in ločilo dobrega športnika od najboljšega.

In potem se je opravičil...

Ko se Janez opraviči za to, kar so počeli včasih (eni drugi, oni taslabi) Janezi... smeh!

Kakšna je razlika me cinizmom, ironijo in sarkazmom? V tem primeru je ni! Naš Janez je danes prekosil samega sebe

Vzmik

Kak že? Iz vese v oporo z nogami naprej? Nič lažjega!

Narobe vozniki

Kaj napelje voznika, da po avtocesti vozi v napačno smer?
"Joj, tu je bla pumpa jaz pa rabim čike" in v rikverc pa nazaj
"Joj šminka mi je padla skozi okno. Saj ni nobenega za mano, bom šla kr rikverc"
"Pizda, a je obvezna v levo al desno? Pa glih zaj sn moral po radiju šaltat! Eh, grem kr levo."
"Zdaj sem pa falila izvoz. Pa kaj se naj zdaj do Celja peljem, al kaj? Valda da bom obrnila, teh 5 km že nobenega ne bo..."

Škoda, da ne moremo vprašat tistega, ki se je danes peljal kontra...

Pred nekaj leti smo se vračali iz ene od neštetih tekem. Vozili smo po neskončnih avtocestah nekje na severu Nemčije. Jaz vozim, zadaj polni kombi otrok. Tripasovna cesta, na desni tovornjak, na sredini mi v kombiju, na levi ženska v Mercedesu, pred nami kakšnih 500m po prehitevalnem pasu še en avto. Vozi proti nam! Jaz hitro zabremzam in se razvrstim za tovornjak, Mercedes desno pred tovornjak, nasproti vozeč avto pa mimo nas po prehitevalnem pasu. Naredilo je samo sssssssss... Verjetno si je mislil: "Kaj danes vsi kreteni vozijo v napačno smer?" Nekaj km naprej vidim da se je ženska, ki je vozila Mercedes zaustavila ob cesti, prestrašena, brez polti, s čikom in telefonom v roki...

Ceste

Čudim se DARSu da vztraja pri gradnji tunelov te vrste, da se ob lepem vremenu v njih nabira voda in cestišče postane drseče do te mere, da morajo omejiti hitrost prometa na 60km/h. Vozniki to z začudenjem spremljamo, ker se seveda ne spoznamo na gradnjo cest. Ne vem sicer kako jim to uspeva, moram pa reči da so pri tem zelo spretni. Verjetno so dovolj pogumni, da bodo nekega dne izdelali tunel v katerem bo padel tudi sneg izven smučarske sezone. S tem bo DARS dobrinesel velik delež k slovenskemu turizmu in državni zbor mu bo z veseljem odbri še nekaj miljonov € za izgradnjo dvonadstropnega mostu čez Gradaščico.

Na poti z Maribora je danes moje laično oko opazilo, da s tem ko vztrajajo pri slabi kvaliteti cestišča v bistvu doprinašajo k dobrim odnosom znotraj EU, saj s tem ko cesta razpade v rekordno kratkem času, dobi zaposlitev marsikateri slovak ali pa romun. Zdaj smo vsi ena velika družina in prav je da skrbimo drug za drugega.

Nabreknil mu je

Izpah katerega koli sklepa je vsekakor zelo boleč. Ob izpahu sklepa se mišice in tetive nenormalno raztegnejo. Včasih celo do te mere, da se kaj strga. Še najmanj kar se bi zgodilo pa je, da bi nabreknil. Sklep namreč.

Sebastijanu želim hitro okrevanje.

Smučanje

Ko je naše smučanje nekje spodaj, pod snegom, naši RTVjevci še vedno vztrajajo in pogumno prenašajo vse tekme svetovnega pokala. Mitja in Aljaž iz vsake tekme prineseta medaljo (včasih tudi Alen in Sašo) pa zaradi tega ne mislijo prenašat svetovnih pokalov po televiziji. Seveda je potem logično, da se bodo sponzorji lepili na tiste, ki jih kažejo po TVju. In ravno to nedeljo se je pokazala domišlija naših športnih urednikov. Med tem ko naši smučarji tavajo nekje zadaj za svetovnim vrhom, oni v pauzi med obema tekoma predvajajo stare posnetke, na katerih je zmagala Tina v prejšnjih sezonah. Včasih so predvajali risanke... ampak takrat so naši še znali smučat.

Thesalloniki

Tekme v Grčiji so večinoma bolj kulinarične narave. To pomeni da so medalje (tudi) naročene ala card. Igre jugovzhodne Evrope za mlade do 18 so sicer potekale cel teden od 14. – 21.10, vendar je maloštevilna slovenska delegacija (bili smo samo štirje) prišla samo za štiri dni. Tekmovanja so bila v atletiki, plavanju, košarki, nogometu, tekwondoju in seveda gimnastiki. Naše MŠŠ in OKS niso bili najbolj navdušeni, da se Slovnija udeležuje takšnih tekmovanj, ker geografsko ne spadamo v to območje in ker bi naj bile te igre nekakšne naslednjice Balkanijade. V vsakem primeru dobili smo dovoljenje, da se tekme udeležimo na svoje stroške (torej stroške GZS) in smo šli. tekma je bila super, konkurenca ne najbolj močna, domačini so se trudili in izpeljali vse kot se spodobi.

Kot sodnik pa še nikoli nisem doživel takšne kuhinje. »Na katerem orodju lahko dobiš medaljo?« pravi Niko, glavni sodnik na tekmi, »veš, prav je da vsaka reprezentanca gre iz tega tekmovanja z medaljo. Nič ne skrbi bomo uredili«. Meni seveda ta način ni najbolj všeč. Saj je lepo, če dobiš medaljo ampak če imaš občutek da si je nisi zaslužil, ta medalja ni ravno dosti vredna. Žiga je bil v finalu 2. na parterju in tretji na preskoku, a je bil rezultat pošten in ni noben posredoval. So se pa med seboj »stepli« romuni in grki. Ker je bila večina sodnikov grkov, so seveda grki ekipno zmagali. Romunom to seveda ni bilo všeč (kar je logično, ker sojenje ni bilo pošteno) a sem jim razložil da če bi bila tekma v Bukarešti bi bilo vse skupaj zelo podobno, vendar bi zmagali oni. Namiga niso hoteli razumeti...

Poreč

Tekma v Poreču vedno prav pride. Nekje proti koncu sezone, neobremenjeni z rezultatom, morje... Letos smo se solidno odrezali, vendar to niti ni tako pomembno. Po navadi na vsakem tekmovanju najdemo koga ki ga je treba zaradi takšnega ali drugačnega razloga krstit. Krščeni so tekmovalci (in tekmovalke), včasih pa tudi kdo od spremljevalcev.

Razlog je vedno, ko je kaj prvič. Prvič na mednarodni tekmi, prvič v reprezentanci, prvič medalja, prvič prvič...

Krstijo samo tisti, ki jim ta dogodek ni prvič.

Krsti se z udarcem po riti.

Moč udarca pa je odvisna od starosti in velikosti riti :) Do deklic in mlajših tekmovalcev smo načeloma prizanesljivi, do starejših (in glasnih) pa ponavadi neusmiljeni.

V Poreču je Grega prvič dobil medaljo na mednarodni tekmi. On spada v kategorijo tistih, do katerih smo neusmiljeni...

Fuzbal

To pa ni hec. Fuzbal je fuzbal. In zdaj se je začela euro liga. To je ja najbol pomembna postranska stvar na svetu. He, he... Za mene pa res ne. Priznam, nimam pojma o fuzbalu. Pa saj igra sama po sebi ni slaba, ampak ko vidim vse tiste vzporedne stvari me mine do vsega. Novinarji so pametni, publika še bolj, fuzbaleri so bogati, navijači so krvavi pa pijani, na športnih stavnicah pa si manejo roke. Vse skupaj se mi zdi totalni kretenizem. Sorry ampak so stvari, ki jih ne morem sprejet takšne kot so. Pa saj ne da ne privoščim fuzbalerom gnarja, ali pa navijačem batin ampak vse skupaj je šlo malo predaleč.
In kljub vsemu jaz špilam fuzbal. Ampak ne takšen kjer se prešvicaš, ampak tisti interaktivni, po internetu, ko kupiš igralce, si sestaviš moštvo in potem čakaš kako bodo tvoji igralci igrali v naslednjem kolu. Glede na to, da še vedno velja da nimam pojma o fuzbalu je temu primerna tudi kvaliteta moje ekipe. Zmagali glih ne bomo, bomo pa zato sodelovali.

Denarne nagrade

V sobotnem Delu komentira Vito, kako so v atletiki ubogi metalci zapostavljeni. Na mednarodnih mitingih namreč dobijo samo od 1500e do 3500€ štartnine. Torej prideš na tekmo, si trikrat vržeš kuglo na nogo, pobereš 1500€ (najmanj) in greš domov. Če pa zmagaš seveda dobiš še nagrado. Če uboge metalce primerjam z gimnastičarji, ki za zmago na svetovnem pokalu dobijo 750 švicarjev (470€) se mi res zasmilijo. V gimnastiki štartnine ni, kar pomeni, da tudi če si svetovni prvak, prideš na tekmo, plačaš stroške in če zmagaš dobiš še nekaj žepnine. BTW, če si 8 dobiš 50 CHF in če odšteješ še davek...

Ostrava - Finale II. dan

Redko katera (ali sploh nobena) tekma svetovnega pokala se konča s tremi zlatimi medaljami. Sašo, Mitja in Alen so tokrat razturali. Vsi trije so zmagali, vsak na svojem orodju. Neverjetno, to je res nekaj posebnega, ali pa slovenska poezija, kot pravi Mitja. Ful sem vesel, da se je končno zgodilo nekaj takega. Konkurenca je res nekoliko slabša kot ponavadi, ampak zmaga je zmaga. V vsakem primeru je treba vajo najprej naredit. Če kiksneš ti slaba konkurenca nič ne pomaga. Rok in Žiga pa sta ponovila rezultate iz parterja. Na preskoku je bil Žiga 6., Rok pa 7. To pa pomeni da mi je Jovo dolžn dva pira :) Bravo fantje!

Med tem pa je Nastja preplezala tehnično zelo zahtevno, prvenstveno smer (verjetno jo bo poimenovala "Barbie") na Gospodarskem rastavišču in dosegla rekordno višino. Bravo Nastja.


Jaz sem pa danes prodal avto. Laguna mi (nam) je dobro služila celih 6 let, zdaj pa je počasi začela kašljat. Saj ne da je pri svojih 10. letih za na odpad ampak mogoče jo bo naslednji lastnik lažje motiviral, da doseže še naslednjih 200.000km. To da ne dela klima, ključavnica na prtljažniku, lučke na armaturki in da lučka za air bag ves čas gori, pa nobenemu ne povej, še posebej novemu lastniku ne. Sicer pa resnici na ljubo, za 1800€ si lahko kupiš en malo boljši bicikl, pa ne bo imel nobene lučke pa klime pa še gonit boš moral. Zdaj je čas za nakup novega. Glede na knjigo, ki jo berem, o našem prijatelju Janezu sem se odločil, da bom kupil malo večji družinski avto, ki ima tudi druge alternative. Glede na dejstva iz knjige, se bojim da mi bo še prav prišel. Nastji je všeč, ker ma noter bombe...

Ostrava - Finale I.dan

Fantje so se spet izkazali. Sašo je na konju zmagal, Žiga je bil na parterju 6., Rok pa 7.

REZULTATI

Ostrava 2007

Naši (Mitja, Alen, Sašo, Žiga, Rok) so med tem že spet na tekmi. Ker me ni tam vem samo to, da so oni tam jaz pa tu. Vem pa tudi to, da so fasali neka finala. Menda celo 8 (osem!)! Če ne verjameš pa poglej TUKAJ

(spet) Zlata vaja

Pa spet neka zlata vaja. Kaj te je zaj to? Ja, če je zlata, je pač zlata. Vsekakor je vredna ogleda in po (ne samo) mojem mnenju, tudi najlepša vaja v tem trenutku. Zanimivo pa je da se komentatorki nekateri deli vaje niso preveč dopadli in je vmes celo s strahom omenjala ogromnega človeka, ki se ves čas pojavlja pred kamero.

poglej vajo:

STUTTGART 2007

Wild card & fair play

Med tem ko mi nestrpno pričakujemo ali ima Aljaž kakšne možnosti, da po vseh teh uspešnih letih dobi možnost nastopanja na OI v Pekingu, je Bruno dobil nagrado za Fair Play. Mislim da se nam malo posmehujejo.

Finale po orodjih II. del

40. svetovnega prvenstva je (končno) konec. Kako se je razpletla drama vejo že vsi.

Tokrat nisem sodil. Zdaj je za slovenske sodnike že kr značilno, da v finalih na svetovnem ali evropskem prvenstvu ne morejo sodit na bradlji in drogu. Komisije morajo bit namreč nevtralne.

Na preskoku je zmagal Blanik. Zelo mu privoščim. Njemu in njegovemu trenerju Andreju, ker sta fajn dečka. Dvojna sklonjena naprej in dvojna sklonjena cukahara. S takimi skoki se ni za šalit. Drugi je bil Popescu. Ti romuni zmeraj pokažejo da se da obrnit še za en obrat. Cukahara 1080 in premet stegnjena 900. Telo je stegnjeno bolj po romunsko, ampak doskok pa korekten. 3 in 4 sta bila severno korejca. Mala fanta, ki imata v nogah eksploziv. Odlični skoki vendar nekoliko nezanesljivi doskoki. Ukrajinci so zopet zviseli. Isajev je sicer dobro skočil ampak ne dovolj zanesljivo.

Potem pa tisto najbolj zanimivo. Mitja je šel na bradljo drugi. Vaja na pogled ni bila napačna, vendar je izurjeno sodniško oko lahko opazilo kr nekaj napak, ki se ponavadi Mitji ne dogajajo pogosto. Najprej toč nekoliko pod kotom, pa nezanesljiv prijem pri tippeltu, pa nekaj zvijanja pri soročnem obratu in na koncu še korak pri doskoku. Prepričani smo bili da ne bo dovolj. Potem pa so prišli ostali, ki se jim je vsem pokazala šansa za kolajno. Vsi so ga srali. Še najboljšo vajo sta naredila Fokin in korejc. Korejc je dobil isto oceno kot Mitja, Fokin pa mičkeno manjšo. Ampak to zgodbo že poznaš.
Aljaž je pa imel malo smole. Predvsem v tem smislu, da je opravil svojo vajo fantastično, pa vseeno ni bil kos Fabiju, ki je še 4. zapored na tem SP dobil oceno višjo kot 16,00. Pač smola kajčeš. Tretji je bil Mizutori (spet). Žal mi je za Zonderlanda, ki je super naredil kombinacijo Kovač - Kolman.

Ampak to so zdaj že stare novice. Zdaj se že oba vozita z Mercedesom.

To je kot tista zgodba ko sta bila Skoraj in Komaj, ko Skoraj ni zajca ujel komaj pa ga je. Mitja je komaj zmagal Aljaž pa skoraj. Ampak svaka čast obema!

Zmaga

Solze. Veselje. Sreca. Pivo. Peking....

Slovenija : Nemčija - 7:3

Ja, gimnastika res ni vse. Tako smo pošteno nabrisali švabe v najbol pomembnem športu na svetu. Sicer je res, da so bili oni domačini, ampak ko gre za fuzbal smo mi čefuri bolši! Žal je bil fotoreporter že malo fajhtn, pa je naredo samo eno sliko iz prizoirišča.

Mercedes Benz

Več krat sem že bil v Stuttgartu ampak tokrat mi je prvič uspelo obiskat Mercedesov muzej. Firma je veliiiiiika, ni kaj. Zgodovino imajo močnejšo kot Američani. Denarja imajo dovolj in muzej je ogleda vreden. Priporočam.

Finale po orodjih I. del

Prvi del je tisti kjer ne nastopajo slovenci.

Spet sem sodil kroge. Pa dobro a moram res vse sodit?

Po vrsti!

Na parterju je zmagal Hypolito. Moj favorit. Če je na svetu kaj pravice potem mora bit on svetovni prvak na parterju. Sicer pa ne ge zanemarit Deferja. Svetovno znan đanki, ki se vedno najde ob pravem trenutku na pravem mestu. Ljubljančanke se ga dobro spomnijo iz svetovnega pokala leta 2000. Dvakrat je bil olimpijski prvak na preskoku (po naklučju, ker je obakrat hotel bit olimpijski prvak na parterju). Po spletu okoliščin je dvakrat zmagal preskok. Drugič, v Atenah, so ga , po preverjenih podatkih, ob treh zjutraj prinesli v hotel (ker je bil tako omamljen, ampak tokrat verjetno od alkohola, drugače bi ga dobili na THCju), še isti dan pa je zmagal. No tukaj v Stuttgartu je bil drugi. Ampak glede na to da se je vzel od nevem kod je ta medalja zlata vredna. Tretji je bil Mizutori. Ni slabo, ampak nič nenavadnega.

Na konju se je bila bitka med Berkijem in Xiao Quinom. Če bi berki zmagal bi šel na olimpijado, če bi pa Xiao bi pa zmagal boljši. Berki ima sicer višjo izhodiščno, vendar izvedba... Tu pa ni primerjave. Xiao je klasa za sebe. Če on naredi vajo in ne zamaga, ni pravice. In je zmagal. Ampak malo mu je pomagala sreča, ker je Berki pred seskokom naredil napako in je naredil C seskok. 0,4 nižja izhodiščna ocena in ...adijo. Tretji je bil Smith. Večina jih pravi, da ne bi smel dobit medalje. Ampak če boljše razmisliš bi potem bil tretji Yang Wei. Bleeek! Boljše da gre medalja v Anglijo.

Na krogih je zmagal spet kitajc. Drugi je bil Van Gelder in tretji Jovčev. Večina se je strinjala z razvrstitvijo, nekateri pa so bili mnenja, da bi moral zmagat Van Gelder. Glede na to, da sem jaz sodil na krogih sem imel tudi jaz malo besede pri končni razvrstitvi. Van Gelder je bil sicer suveren vendar ga je kitajc pri marsičem prekašal. Še najbolj pri Jonasonu in seskoku. Napak ki so jih očitali kitajcu, se iz mojega sodniškega mesta niso videle. Sorry! Amapk sodimo to kaj vidimo. Vseeno se večina strinja da je bilo pošteno. Van Gelder pa ne gre na olimpijado. Jebi ga!

Tako so se sprostila še tri mesta mnogobojcev, ki so se tepli za Peking.

Finale mnogoboja - dečki

Evo, še ena tekma je fertik. Tudi tokrat je bilo zanimivo in glasno od začetka pa do konca tekme. Seveda je vso konkurenco deklasiral Yang Wei, čeprav je padel z droga, je še vedno zamagal za eno piko. Drugi je bil Fabi. Začel ja na parterju in potem njegova najslabša orodja konj in krogi. To ga je postavilo na konec razpredelnice. Po tem pa je seveda v svojem slogu brezkompromisno tekmoval do konca in na drogu naredil spet tako vajo da samo gledaš. Čeprav je bi Fabi pred tretjim (Mizutori) za več kot pol pike pa vseeno ni bilo tako lahko. Po petem orodju so bili v razponu 0,5 točke Fabi, Mizutori, Tomita, Martinez, Hampton, Koczi. Fabi je dobil 16 pik in je bil najboljši, Mizutori je dobil kakih 14 pa pol na drogu in je bil tretji. Od zadaj sta pa zelo blizu ostala Američan in španec. Tomita je bil današnje negativno presenečenje. Že na parterju je naredil dve veliki napaki in enkrat celo padel. Potem je padel z konja in se na koncu še vedno boril za medaljo. Ampak ko ma hudič mlade... padel je tudi z droga. Smolo je mel še Deviatovski, ki je zaradi poškodovane noge po padcu z bradlje odstopil.

Jaz sem sodil na krogih. Tu je šele ena zmeda. Tekmovalci ti dajo toliko možnosti za odbitke da ne veš kje bi začel. Zato so tudi nekoliko bolj narazen odbitki posameznih sodnikov. Položaj s katerega gledaš na kroge je definitivno najslabši v dvorani. Če bi me postavili v zadnji kotiček na zadnji sedež na najvišji tribuni, bi sigurno videl več in boljše. Ampak jebi ga, zdaj se je lahko izgovarjat. Jaz sem tudi nekajkrat odletel pošteno ven (včasih zgoraj, večinoma pa spodaj). Med njimi sem pošteno posekal Fabija, ki je naredil, po mojem okusu, najslabšo vajo na tekmi. Ampak Adrian me tokrat ni prišel nič obiskat. Na sestanku pred tekmo pa tudi nič ni omenil moje včerajšnje nežnosti...
Rezultati so tam kot vedno! TUKAJ

Navijači

Finale ekip – dečki

Podelili so prve komplete medalj tudi za dečke. Sicer so ob himni zmagovalci dobili le rože, ker je podelitev plehnatih priznanj pol ure kasneje na osrednjem trgu v Stuttgartu. Po pričakovanju so zmagali kitajci, drugi so bili (tudi po pričakovanju) japonci tretji pa nemci. Do zadnje menjave so bili sicer zelo skupaj z nemci še američani in rusi. V zadnji menjavi so bili rusi na konju, nemci in američani pa na parterju. Pritisk publike je bil strašen. Dvorana je kr pokala. Američani so dobro odtelovadili med tem ko so rusi veselo delali napake. Že po prvem tekmovalcu je bilo jasno da nimajo šanse za kolajno. Nemci so bili spet kot roboti. Ko je brez napake naredil vajo še Hambi, je v dvorani zavreščalo. Jasno je bilo da so tretji medalisti nemci. Mislim, da je vrstni red zaslužen. Se je pa s tem SP končala prevlada držva bivše Sovjetske zveze. Rusi so bili ekipno 7, belorusi 12 in ukrajinci 13. Tudi final imajo bolj malo.Rusi imajo eno finale na krogih (Safoškin), ukrajinci in belorusi pa nobenega! Le kako se bojo pobrali?

Danes sem sodil na konju. Sojenje je bilo sicer OK, sem pa pri oceni Artemova odletel za 0,3 navzgor. Takoj je priletel k meni Adrian in mi začel (sicer prijazno) težit, da sem prenežen. Ker seveda nisem bil prenežen ampak sem dal takšno oceno, kot se mi je zdela prava, sem mu pokazal moje zapiske na katerih je bila zapisana cela vaja z odbitki in mu rekel naj mi pove kje sem ga vsekal. Še enkrat je rekel: »ne bodi tako nežen« in odšel. Ker so vsi ostali sodniki odbili 0,3 več od mene sem sosednjega sodnika vprašal kje je on dobil takšen odbitek, pa mi je rekel da je odbil 0,3 ker je Artemov med helikopterji udaril v konja. Takoj mi je bilo jasno od kod razlika, ker jaz pač iz mojega položaja tega nisem videl. Najbolj me je razjezilo to, da je Adrian priletel z obtožbo, da sem prenežen (kar drugače pomeni da sodim v dobro nekoga) še preden se je prepričal v čem je štos. Napaka je sicer bila res moja, vendar je malo druge sorte, kot pa če bi namerno delil lepe ocene. Na tekmi pa ne izgleda lepo, če ti med sojenjem pride Adrian kazat mišice in ti solit pamet kako naj sodiš. Lahko bi me sicer poklical Enriqe, ki je glavni za konja in okaral kakšne ocene dajem, ne pa da se kurči oni bizgec in se napenja pred vsemi. Jutri bo na sodniškem sestanku ziher kaj omenil, amapk potem mu bom jaz povedal, da sem jaz nežen samo z mojo Simono, s fanti pa naj bo nežen sam, če mu to odgovarja.

REZULTATI

Kvalifikacije – dečki

Včeraj so se končale dvodnevne kvalifikacije za fante. Spet se je pokazalo, da zadnje SP v olimpijskem ciklusu prinesejo marsikaj zanimivega. Na žalost je zanivo tekmovanje naredilo tudi to, da je bilo ogromno poškodb. Že na treningih pred tekmovanjem se je poškodoval Shefeld (zlomil si je obe nogi pod kolenom, ko je delal dvojni stegnjeni twist), pa en japonec si je zlomil roko, pa Dragulesco ima zlomljeno vretence pa še mogoče kdo, pa sploh ne vemo. Prvi turnus se je že začel razburljivo, ko sta se na preskoku v prvi menjavi fentala dva rusa. Krukov si je pri premet dvojni poškodoval koleno (kasneje se je izkazalo da ima poškodovan miniskus) in pa Gologutskov, ki si je pri premet dvojni 180 poškodoval gleženj. Ocene so imeli porazne. Ker se vsaki ekipi (še posebej ruski) gre za uvrstitev na OI, so fantje dali vse od sebe in tekmovali do konca. Krukov ni mogel hodit, pa je vseeno šel na bradljo in naredil celo vajo, s seskokom vred. Izraza na obrazu pri doskoku ne bom nikoli pozabil. Dobil je oceno 16.00! Iz podija so ga skoraj odnesli. Prepričani smo bili, da je za njega tekme konec, ko smo videli da si na roke daje paščke za drog. Neverjetno, še na drogu je naredil super vajo in dober doskok. Na parterju pa seveda ni mogel tekmovat, zato so imeli rusi samo še štiri tekmovalce na parterju, med njimi enega z zvitim gležnjem. Če bi nastopili samo trije bi pomenilo konec možnosti za olimpijado. Zato je Gologutskov naredil (odšepal) eno pastirsko vajo in za njo dobil oceno nekaj čez 11 pik. Krukov je nato naredil še eno fantastično vajo na konju in na koncu kiksnil seskok. Po tem ko so trije japonci padli iz konja, so rusi zaostajali samo še 7 pik. Neverjetno, ampak na koncu je bilo vseeno dovolj ne samo za olimpijado, ampak tudi za finale ekip.

V prvi menjavi se je polomil še en Uzbekistanc, ki je na bradlji doskočil dvojno naprej na stegnjena kolena. Odnesli so ga iz podija. Takoj za njim je Fokin naredil prfektno vajo in dobil oceno 16,125.

Kitajci so po pričakovanjih razturali. Izhodiščne ocene so imeli tako visoke, da jim je bilo težko sledit. Na bradlji imajo povprečje 4 ocen 16,00! Razturali pa so tudi japonci in med prvimi trtremi v mnogoboju sta Tomita in Mizutori. Zraven je še Yang Wei, ki je bil svetovni prvak že leta 2001. Takrat je bil star 16 ali 17 let! Po tem je takma potekala brez velikih presenečenj, do našega turnusa, ko sta Mitja in Aljaž pokazala zobe na svojih orodjih. V našem turnusu so se pa slabo izkazali Ukrajinci. Na koncu 7 turnusa so bili 10. Kar je pomenilo, da jih v zadnjem turnusu lahko prehitita še največ dve ekipi. Čakali pa so še Korejci, Nemci in Španci. Za korejce smo vedeli da jih bodo raztrgali, nemci in španci pa so bili še uganka. Ko so vstopili neci se je dvorana kr zatresla. 8500 ljudi je navijalo kot na fuzbal tekmi. Nemci so se zgleda dobro pripravljali za domače SP in so odtekmovali kot roboti. Na koncu so bili ekipno 3! Hambuchen pa je na drogu prehitel Aljaža, ki si je do takrat delil prvo mesto z Zonderlandom, za pol pike. Izkazali so se še španci, ki so tudi celo tekmo odtelovadili brez napake, vključno z Deferjem, ki je tekmoval tudi na bradlji in drogu, ni pa skakal dveh skokov na preskoku. Ukrajinci so bili na koncu 13. Tako se ne bodo mogli udeležit olipijade z ekipo, ampak samo z dvema tekmovalcema. V sedmem turnusu smo na bradlji pričakovali tudi dober nastop Tsolakidisa, pa se je po treh elementih skoraj ubil. Najprej je naredil sklopko v premah, potem pa pri toču tri korake naprej pa tri nazaj pa malo zvijanja, potem pa bi moral naredit diamidova iz lahti pa mu je zdrsnilo (ali pa se je zgodilo kaj drugega) in ko je imel noge že nad glavo in se je začel obračat se je po levi roki malo peljal po lestvini in kabuuum. Konec.

Bilo je še kr nekaj dobrih vaj, ki so vredne ogleda in vsega spoštovanja. Na parterju seveda Hypolito pa japonec, kitajec in korejec, neverjetno. Na konju Xiao Quin in pa seveda Artemov, ki ima najbolj atraktivno vajo od vseh. Na krogih so bili fantastični kitajec, Jovčev in Van Gelder, na bradlji Mitja, na drogu Zonderland (Kovač –Kolman) in seveda Aljaž in Hambuchen.

Mitja je pravi balzam za oči. Po tem ko gledaš dva dni vaje ki so več ali manj pacaste, razlikujejo pa se po tem kdo ima višje izhodišče, si na Mitji oči kr malo spočijejo. Tako bi morala izgledat gimnastika. V tem je poanta! Aljaž je spet pokazal da je na drogu pravi virtuoz. Glede na ostale ga razlikuje najbolj to, da se on zna obračat na eni roki in da zna zaključevat elemente v stojo. In to sodniki najbolj cenijo.

Alen je začek na krogih. Vaja sicer ni bila slaba, se je pa pri razovni na stegnjene roke malo preveč sklonil in so mu jo šteli kot špičaka, niso mu pa šteli naslednjega špičaka, ki ga je naredil. Na preskoku je skočil kot profesor. Na bradlji je malo slabo začel, ampak smo mu dali lepo oceno. Na drogu je malo pokrčil noge pri stadlerju v ribalkota ostalo pa je bilo OK. na parterjuje na koncu padel dvojno skrčeno. Na konju pa je naredil C seskok. Pravzaprav mu je malo zmanjkalo do uvrstitve na OI. Dovolj bi bilo dobit že 86,8 točke in bi bil danes že not. Žal se ni vse poklopilo in je med mnogobojci brez ekipe na 20 mestu.

Za olimpijado imamo še dve železi v ognju. Bomo videli kaj bo v nedeljo.

Hura, šola se je začela

Začetek septembra, konec počitnic, začetek novega šolskega leta. Med tem, ko se mi v Stuttgartu borimo kot levi za medalje, se je za moji dve šoloobvezni deklici začelo šolsko leto. Sicer je mlajša bolj navdušena kot satrejša, ampak vseeno bosta obe pridno hodili v šolo do konca junija. Žal me spet ni bilo zraven, ko se je zgodil prelomni trenutek in me je spet zamenjala starejša šoloobvezna deklica. Mlajša je sicer navdušena (upam, da jo bo še dolgo držalo) nad novo institucijo, starejšo pa navdušenje že malo popušča. Upam, da se bo mlajša ravnala po starejši (in ne po meni) in da bo šolo resno jemala.

Kvalifikacije – deklice

Naše punce so se danes solidno izkazale. Tekmovanje v zadnjem 10. turnusu je začela Carmen na parterju. Vajo je opravila brez večjih napak in prejela oceno okrog 12.8. Za njo je bila na vrsti Adela in opravila zelo solidno vajo vendar je dajala občutek, da se ji nekoliko tresejo kolena. Adelo sem videl opravit vajo že mnogo lepše, bolj sproščeno in bolj tekoče. Ocena 13,2 (približno). Na preskoku je Adela skočila stegnjen Yurchenko. Nizek naskok in slab doskok in ocena 12,8. Carmen je opravila dva dosti boljša skoka (premet sklonjeno in stegnjeno cukaharo) in dobila povprečno oceno 13,1. Na Bradlji pa deklicam ni šlo najboljše. Adela je po Jegerju v prekolebu pokrčila noge malo jo je zaneslo in pri naslednjem elementu padla. Do konca je vajo naredila brez velikih napak, vključno s seskokom. Ocena? Sitnica! 12 in drobiž. Carmen je že začela bolj nesigurno, potem pa je padla Jegera, na nizki lestvini podrsala po tleh in končala s seskokom – na vseh 4. Ocena 9,025. Saša stopnjuje slabe nastope na bradlji. Če bi imeli še eno tekmovalko na bradliji bi verjetno dobila oceno okrog 5 pik. Najprej je naredila naletni Jeger (z nogami je prej prijela lestvino kot z rokami), potem je iz spodnje lestvine seskočila, na koncu pa naredila stegnjeno salto. 9,65. Ocena je lepa, samo pravilnik je falila :( Za Carmen se gred končala brez padca. Vaja je bila lepa in dobila je oceno 13,525. Adela je padla pri obratu na eni nogi. Drgače pa kr kul. Ocena približno 13 pa pol.


Rezultate pa najdeš TUKAJ

Ja kaj pa vem, meni se zdi da so punce več pričakovale, predvsem Adela in Saša. Carmen pa, semi zdi, da je bla ful dobra.ž

Pa Carmen ma danes rostni dan. Kaka čaga bo...

Otvoritev in alarm

Zaključil se je prvi tekmovalni dan. Vrhunec dneva pa je bila otvoritev v zelo lepi Porshe areni. Dvorana je bila, po pričakovanju, polna. Prireditev je bila enkratna, popestrili pa so jo artisti iz Circue du solei. Zanimive točke, ki so se prepletale ena v drugo, kombinacija plesa, gimnastike in opere. Neverjetni artisti, ki navdušujejo publiko in polnijo dvorane po vsem svetu. Vsa glasba je bila v živo. Kljub zelo lepi in za moj okus zelo kvalitetni predstavi pa močno dvomim da so uspeli porabiti za otvoritveno slovesnost toliko denarja, kot mi na Ep v Ljubljani. Na tem področju jih sigurno še vedno prekašamo.

Zvečer (ali za nekatere že ponoči) ob 23.18 pa nas je v hotelu presenetil alarm. Z Edijem nisva bila popoloma prpričana ali tuli na hodniku ali je to del efektov v filmu. Ko se po nekaj minutah nevzdržnega tuljenja odločim, da grem na recepcijo javit da nam v 7 (najvišjem) nadstropju alarm para možgane, stečem na stopnišče (v dvigalo raje nisem šel), ugotovim da tuli po celem hotelu. Med tem gre Edi pogledat k fantom in se odločimo, da gremo vseeno ven, kaj pa če se res kaj dogaja. Vzememo najnujnejše stvari (potne liste, denar, računalnik in cigarete) in stečemo po stopnicah. Ko pridem ven opazimo, da kakšna polovica ljudi iz hotela že zunaj, druga polovica pa začudeno gleda skozi okno. Alarm še vedno tuli. Štirje gasilski tovornjaki so tudi pripravljeni, akcija pa se še kr ni začela. Naenkrat alarm vgasne, gasilci se odpeljejo, v lobiju pa nastane pred dvigalom velika gneča. Zato smo se odločili da gremo raje... na pivo.

Če bi šlo zares se ne bi čudil, če ljudje ostali ujeti v plamenih, ker jih večina alarma sploh ni jemala resno in so raje ostali v postelji. Kaj hočeš, vsak ima svoje prioritete.

V mestu

Stuttgart živi za svetovno prvenstvo. Mesto je polno ljudi, postavili so odre, prodajajo majice, predstavljajo gimnastiko. Ni kaj, nemci zanjo prodajat. Menda so prodali že 60000 kart za tekmovanja, ki bodo tajala cel teden. Razglasitev rezultatov bo menda v centru mesta pred 30000 ljudmi. To je marketing, jebenti!

Uradni trening - drugi dan

Po uradnem treningu so naši fantje zadovoljni. Alen je do konja vse vaje opravil OK. Na preskoku se je sicer vsedel ampak to je bolj posledica tega, da se boji doskočit kot pa slabega skoka. Na parterju je naredil vse elemente in kombinacije, ni pa naredil cele vaje. Konj je pa kar precej rital. O Mitkotu in Aljažu pa ni kaj dosti za napisat... poglej video

V nedeljo so navrsti naše babnice. Bomo navijali!

Zdaj smo pa dva dni fraj. Upam, da bom naslednjič imel še kaj drugega za napisat kot pa o gimnastiki.

Alen

Mitja

Aljaž

Organizatorji so si zamislili tudi veliko otroško igrišče ki ima ne samo gimnastično ampak nasploh športno tematiko.

Uradni trening

Prvi dan treningov na podiju je za nami. Sicer je res da nisem vsega videl, ampak tiste taglavne pa sem si že pogledal. Japonci niso pokazali nič novega. Na treningu niso izvajali celih vaj ampak mislim, da bodo na tekmi trgali. Čeprav se jim je poškodoval eden od tekmovalcev že v ponedeljek. Ja, in poškodoval se je tudi Kyle Shefield iz Kanade. Na treningu v ponedeljek zjutraj je skočil dvojni stegnjeni twist in si zlomil obe nogi pod kolenom. Smola, sem je prišel verjetno z namenom, da dobi medaljo. V prvem turnusu so bili tudi rusi, ki so kot ponavadi delali vseživo, vendar pa mislim, da proti kitajcem in japoncem nimajo šanse. Kitajci so spet pokazali da z njimi ne bo heca. Na bradlji so naredili vaje z izhodiščnimi ocenami: 5,9; 6,3; 6,5; 7,0; 7,0 in 7,1. Tisti z 5,9 je verjetno rezerva ker jih lahko nastopa samo 5. Na drogu so tudi imeli vsi izhodiščne ocene nad 6. Na parterju tudi, eden pa se je vrgel na čebulo pri salti v preval. Je pa zato ful dobro naredil vajo Hypolito. Mislim da bi moral zmagata. Izhodiščno oceno ima 6,8. Ampak bomo videli kaj bo naredo Dragulesco.

Danes je še drugi del podijum treninga. Ob 16.00 so na vrsti naši.

Hypolito

SP Stuttgart 2007

Če se ne motim sem v eni od prejšnjih objav napisal, da se nam na poti domov pogosto zgodi kaj nepredvidljivega. No, tokrat se je začelo že na poti na tekmovanje.

Zjutraj ob 5.00 nas je začel pobirat Edi. Najprej Alena, potem mene, pa Mitkota in na koncu še Maseratija. Ker zjutraj ni pretirane gužve, smo bili okoli 6 ure že mimo cestninske postaje na poti na Gorenjsko. Edi pravi, da se bomo še ustavili na bencinski na Karavankah, kjer bo natankal in kupil vinjeto za Avstrijo in če bo odprta gostilna pa spijemo še kavo. Časa imamo tako ali tako dovolj, saj moramo biti v Stuttgartu šele ob 14.00, takrat ko se meni začne sodniški sestanek. Jaz sem bil mnenja, da nam ni treba tankat, ker je bil tako ali tako še v Ljubljani poln tank, do tja pa na ne bomo porabili več kot 5 litrov nafte. Edi se seveda ne pusti prepričat in natoči 5,5l nafte. Gostilna je bila zaprta, pa smo šibali naprej ter se nekje v Avstriji ustavili na eni hitri kavici. Čeprav je celo pot deževalo je vožnja potekala razmeroma gladko, to je 130 – 150 km/h kar je dovolj da smo ob 12.00 v Stuttgartu. V to smo bili prpričani vse do Munchna, ko smo se ustavili v koloni in se kakšne pol ure sploh nismo premaknili. Takrat nam je pa takoj postalo jasno da do cilja ne bomo prišli po planu. Zakaj je tako pomembno, da na sestanek prideš pravočasno pa bom razložil takoj. Leta 2001 je na Svetovnem prvenstvu v Gentu na sestanek zamudil Radko (hrvaški sodnik). Zamudil je iz podobnih razlogov, kot sem zamujal jaz. Zamudil pa je toliko, da ko je na začetku sestanka Adrian začel klicati sodnik,e da pribeleži prisotnost, ga še ni bilo, prišel pa je preden so bili vsi sodniki poklicani do konca. Žal je zamudil svoje ime in ni rekel usodni da. To ga je stalo sojenja na prvenstvu. Adrian nima milosti. To je verjetno zaradi svetovno znane romunske natančnosti. Seveda sem se tega primera takoj spomnil in sem poklical Severina naj vsaj proba opravičit mojo zamudo zaradi prometa na cesti. Mogoče pa je v teh 6 letih Adrianu že kaj zraslo srce. Seveda sem se motil. »To ni moj problem« je rekel Adrian »če ga ne bo na sestanku, pač ne bo sodil«. Edi je seveda dal vse od sebe ampak po zraku pač ni šlo. Do Stuttgarta je bilo se kaksnih 210 km, mi pa smo se vozili 40 – 100 km/h. Vmes sem še poklical Mičota, če mi lahko uredi začasno akreditacijo. Če sem hotel prit na sestanek sem seveda potreboval akreditacijo. To pa pomeni: čakanje v vrsti, izponjevanje formularjev, popis potnega lista, zavarovanje, slikanje, podpisovanje, izdelava akreditacije, plastificiranje. Rekord čakanja na akreditacijo je iz leta 1999 (Univerziada Palma de Malorca) – 7 (dolgih) ur v akreditacijskem centru na letališču... Mičo začasne akreditacije ni mogel dobit, je pa poskrbel za to, da ko bom prišel ne bom rabil čakat v vrsti, ampak bo že vse urejeno, oz. bomo uredili kasneje. Pojavil pa se je še en problem. Ko bomo prišli v Stuttgart bo treba po najkrajši in najhitrejši poti v dvorano. Mičotova pot čez center se mi ni zdela najhitrejše, zato sem poklical Toneta (alias dedi Ana), ki sicer živi v Stuttgartu ampak je bil trenutno v Sloveniji. Seveda mi je takoj razložil najhitrejšo in najkrajšo pot, ki se je kasneje izkazala za zelo uporabno saj nam je prihranila vsaj 1 uro vožnje. Po vsej kalvariji in smrtno nevarni polžji vožnji smo prišli pred dvorano ob 13.52. Tam me je čakal Mičo, me odpeljal v akreditacijski centrer, kjer sem dobesedno preletel vse formalnosti in ob 13.58 sem (že) bil na sestanku. Tam so seveda že vsi vedeli za moje težave, ker jim je Severin ves zaskrbljen vse razložil. Seveda sem bil deležen veliko čestitk in nasmehov, tudi od Adriana..

Ja, pa bencina nam je ostalo samo še za 20km. To pomeni, da nam je tistih 5,5 litrov iz Slovenije prekleto prav prišlo.

Zdaj bi bilo najbolj na mestu, če bi rekel: Drugič bomo pa prej štartali.

Bomo vraga...

Spet domov

Pot domov je vsakič drugačna. Od odhoda na tekmovanje se razlikuje predvsem v tem, da se domov vračamo utrujeni, vsega naveličani, lačni domače hrane, domačega zraka ter veselja domačih. Včasih se na poti nazaj kaj zakomplicira (kot naprimer takrat, ko smo se vračali iz Čila), včasih smo veseli zaradi rezultata, včasih pa žalostni zaradi istega, včasih smo utrujeni zaradi tekme, včasih pa zaradi banketa. Tokrat je bilo tekmovanje posebno že zaradi tega, ker nas je skupaj potovalo kakšnih 35. Skupaj smo potovali iz Bangkoka v Dubaj in iz Dubaja v Munhen. Iz Munhna do Ljubljane smo potovali ločeno v dveh skupinah.

Kje se je zakompliciralo? Pri meni seveda. Ko smo se v Bangkoku čekirali, so vsem skupaj pobrali potne liste in letalske karte in so nam vsem skupaj tudi vrnili. Težava pa je bila pri tem, da meni v bording pas niso vstavili letalskih kart. V Bangkoku so me brez težav spustili na letalo, v Dubaju pa niso bili nad tem tako navdušeni. Na koncu, po dolgem prepričevanju sem imel jaz močnejše argumente ($53.00) in so me le spustili na letalo. V Nemčiji pa niso bili najbolj zadovoljni z potnikom, ki nima letalske karte. Tako sem ostal v Munhnu, čeprav bi se moral vrnit s prvo skupino, in sem se po ureditvi letalskih kart pri Emiratih vrnil z drugo skupino potnikov. Še sreča, da so bili pri Lufthansi in Emiratih tako prijazni in da sem jaz imel toliko časa, da sem potrpežljivo čakal da se stvari uredijo.

No končno sem le prišel v Ljubljano in zelo veselo sta me pričakali Nastja in Simona in vsi smo bil hepi ever after...

Kaj vse se je dogajalo pa lahko prebereš tudi TUKAJ

Zmaga

Pravijo da nič ni vredno več kot zmaga... Pravijo še marsikaj drugega. V vsakem primeru: Sašo je včeraj zmagal in zmaga je bila sladka. Po vsem tem času si jo je Sašo res zaslužil. Vajo je naredil od začetka do konca vendar je bilo kar nekaj napak. Začel je dobro, element Shon je naredil odlično potem pa se je malo zaguncal pri rusu na enem ročaju in so mu noge nekoliko pobegnile. Zaradi tega se je lovil tudi pri šteklijih. Naprej še kr normalno vse do seskoka kjer za malenkost zastal. Ampak glede na toda so ostali imeli bistveno slabše izvedbe in pa so jim vseeno priznali vse elemente smo vedeli da tukaj ne bi smelo biti težav, čeprav so bili v kvalifikacijah in finalih mnogoboja zelo strikni in so hitro posekali vse, ki so se le malo ustavili pri seskoku. Ocena 15,250 je pokazala za je bil Sašo za pol pike boljši od vseh ostalih.

Nimam več kaj komentirat. To je prva zlata medalja za gimnastiko na Univerziadah in zato je še toliko več vredna. Veselje!

Sara je bila kakšno uro kasneje druga v enem od slogov na nevemkoliko metrov!
Luštna punca, ne?

Finala mnogoboja

Danes je za nami prvi dan final. Carmen se je trudila popoldan, Alen pa zvečer. Carmen je bila kr dobra in je razen na bradlji večinoma vse naredila tako kot treba. Alen je imel težek dan in mu ni šlo najbolje. Po ogrevanju mu je tik pred vstopom v dvorano nekaj preskočilo v kolenu in naenkrat niti hoditi več ni mogel. Potem ko sta mu na vse pretege pomagala Maserati in Doktor se je le v kolenu spet nekaj odskočilo in v trenutku je bilo vse OK. Tekmo je začel na krogih in vajo kr solidno opravil. Na preskoku je super skočil premet dvojno ampak ga je pri doskoku vrglo naprej. Na bradlji mu je pri naoporu spredaj zdrsnilo in je padel. Na drogu je naredil slabšo vajo kot včeraj, dobil pa je za pol desetinke višjo oceno. Ni povezal dveh tkačevov pa zvink tudi ni naredo tak dobro kot včeraj. Ocena je bila samo dokaz da so ga včeraj res posekali. Na parterju je naredo več al manj štalo. Po parterju pa mu je spet nekaj počilo v kolenu a sedaj ni hotelo spustit. Konja je začel dobro ampak je po dveh tretinah padel. Na koncu je bilo vse skupaj bolj slabo ampak Alen se je trudil in dal vse od sebe, malo ga je izdala utrujenost in bolečine v kolenu. Zdaj samo upamo da bo bolečina kmalu spustila in da bo kmalu spet lahko treniral.

Jutri ima finala še Sašo. Na konju se je uvrstil v finale s prvo ceno. Bomo videli kaj se bo zgodilo.

Kvalifikacije

Prvi tekmovalni dan je za nami. Pravzaprav je drugi, ker je dan pred nami tekmovala že Carmen. Tekmovanj v praznih dvoranah smo sicer navajeni, ampak tokrat pa je bilo prazno (PRAZNO). Še sreča da so nas prišli bodrit naši kolegi iz SUSE ker drugače ne bi bilo v dvorani nikogar razen tekmovalcev, trenerjev in sodnikov.

Tekmo smo dobro začeli. Na bradlji so vsi štirje odtelovadili solidno, brez večjih napak, Alen pa celo dovolj dobro, da je za finale 3 rezerva. Drog je naša rak rana že dalj časa in tudi tokrat ni bilo drugače. Ampak! Fantje so se borili kot levi, tokrat samo trije, in odpičli svoje vaje tako kot je treba. Alen je bil seveda najboljši. Ima namreč najvišjo izhodiščno oceno od vseh tekmovalcev. Vajo je do seskoka izvedel brez večje napake, pri seskoku pa je malo pokrčil noge in naredil korak. Vaja je bila nasplošno zelo dobra, sodniki pa so bili malo preveč kritični. Končna ocena je bila 14,35 in le desetinka je zmanjkala do final. Smola pač. Dovolj bi bilo, če ne bi tekmovali v prvem turnusu ali če ne bi madžarski sodnik odpičo takšne nizke ocene. Na parterju smo pa že začeli malo kiksat. Robijeva vaja je bila malo predolga, vmes pa neuspele japonske stoje in na koncu padec pri 900. Na koncu pa še Rok z bolečinami v nogi naredi napako v prvi diagonali in pade v tretji. Na konju pa se je začelo mučenje. Sicer nismo bili edini ki smo padali s konja, amapak to bi bil zelo slab izgovor. Najprej pade Sebastjan, potem Robi, Alen, ki mu ne priznajo seskoka. Na koncu je bil svetla točka Sašo, ki je edini naredil vajo od začetka do konca. Sodniki so dolgo računali njegovo oceno in so jo pokazali šele, ko smo mi bili na sredi ogrevanja na krogih. Izhodiščna ocena je bila prenizka (5,8). Ko skočim k sodnikom takoj ugotovimo, da so naredili napako, vendar moram nazaj na kroge kjer so se fantje pripravljali za nastop. Pokličem Klemna da prinese formular za pritožbe in med tem ko čakamo na prvo oceno, pišem pritožbo in jo odam nekje po drugi vaji na krogih. Adrian pa gladko zavrne, češ če ne oddaš pritožbe v štirih minutah, potem je prepozno in se lahko slikaš. Po pregovarjanju je popustil Istvan in sprejel pritožbo ter dvignil Sašotu oceno na 6,1. Končna ocena 15,05 je bila na koncu najvišja ocena kvalifikacij na konju in če bi vedel da bo tudi 14,7 dovolj za finale se prav gotovo ne bi prepiral za oceno. Ampak kdo bi lahko vedel da nobenemu rusu, japoncu, korejcu, ukrajincu, američanu, ktajcu... ne bo uspelo dobit ocene višje od 15 pik. Na krogih nam ni šlo najbolje. Robi z odlično vajo na koncu pade seskok, Alen ne naredi jonasona. Nikoli nismo bili kaj prida krogaši. Končali smo s preskokom in zaključili tekmovanje tako kot je treba. Alen je odlično izvedel premet dvojno in dobil oceno 15,8. Končna uvrstitev ekipe: 12 mesto. Finale mnogoboja. Ena prva ocena, dve rezervi na orodjih. Dober ekipni duh. Lepa tekma, ampak drugič bomo pa še boljši!

Pa še to. Prijavili smo novi element, ki ga izvaja Sašo na konju. Element je težek in riskanten zato sva s Sašotom pričakovala da bo ovrednoten z D. Adrian in Istvan sta gladko rekla, da je ta element ful lahek in da naj bomo srečni da so ga ovrednotili s C ker bi moral biti B. Na formular so napisali »C«. Brez (začasne) številke elementa, brez strukturne skupine elementa. Sašo seveda tega ni delal v vaji. In ko sem vprašal Istvana zakaj ni vse napisal na formular, mi je rekel naj bom srečen da je sploh odgovoril na prošnjo, ker na njej nimam podpisano, kdo prejel dokument. Toliko o ljudeh, ki skrbijo za našo gimnastiko.

Sašo

Po tekmi je prišel Bruno k Sašotu in mu svetoval :)

Team Slovenija

Ol tugeder

Univerziada, Bangkok 2007

Doživetje Univerziade je nekaj posebnega. To vedo vsi, ki so kdaj bili udeleženci ali pa so o tem vsaj kaj slišali. Univerziado bi lahko imenovali tudi olimpiada študentov ali kaj podobnega. Tega športnega dogodka se namreč udeležijo športniki študentje iz vsega sveta. Tekmujejo v različnih športnih panogah, živijo v »športni vasi«, se udeležijo mimohoda na stadionu in se veselijo na zaključni prireditvi. Vse torej diši po olimpijskih igrah, le da je na univerziadi športni rezultat nekoliko manj pomemben, je pa zato toliko bolj pomembno druženje udeležencev. Letošnja Univerziada se je uradno začela včeraj na velikem stadionu v Bangkoku. Približno 5000 udeležencev (po moji oceni) se je udeležilo mimohoda na stadionu, torej kakšna polovica vseh. Dogodek je spremljalo nekaj ?0.000 gledalcev in sam tajski princ, ki mimo grede po svojem izgledu bolj malo spominja na princa. Ampak princ je princ, in mi smo dobili navodilo, da mu moramo izkazat čast in se, ko gremo mimo njega, obrnit proti njemu. Seveda smo ubogali, revež pa je sedel sam, tam nekje visoko v častni loži za ogromno mizo. Na trenutke se mi je zdelo, da že malo drema. Ogenj, ki gori ves čas prireditve, kot na olimpijskih igrah, pa je seveda prižgala princesa. Ni mi sicer jasno ali je ona njegova sestra ali žena (ali oboje), zgledala je vsekakor boljše od njega.

Pri takšnih prireditvah je navada, da udeleženci, ki se udeležijo mimohoda zelo dolgo čakaj pred vstopom na stadion. Tokrat so se prireditelji spomnili nekaj fantastičnega. Vse udeležence so pripeljali z avtobusi, ki jih je menda bilo nekje med 500 in 600, v veliko (klimatizirano) dvorano, kjer smo dobre tri ure čakali na vstop na stadion. Med čakanjem so nam dali lunch pakete in vodo ter nas animirali za nastopi lokalnih raperjev. Čakanje je bilo tako mnogo manj naporno kot bi lahko bilo sicer nekje na odprtem kjer nimaš kje sedet, temperatura okrog 30 stopinj, vlažnost pa za odtenek višja kot v turški sauni. Da ne govorim o tem da v avgustu tukaj dežuje približno 5-10 krat na dan.

Na dolgi poti je potrebno izkoristiti vsak trenutek za spanje

Dnevnik

Zanimivo kako si ljudje najdejo zanimanje okrog nečesa samo zato ker jim je nekdo rekel: "poglej onega, oni je prasica" Občutek imam da že dolgo ni bilo toliko govora o gimnastiki kot zdaj, ko gre en drugorazredni tekmovalec v tujino, ker pri nas ni našel notranjega mira. O čem govorim? O tem! Najde se pametni novinar in išče rumene zgodbe (pomisli!) v gimnastiki. Še Direkt bi bil ponosen na njega! Včasih smo celo rekli, da je boljša slaba reklama kot nobena, ampak to pa že presega meje dobrega okusa. In kdo je kriv? Ja seveda naš Jože! On tvezi in klobasa o tem kako smo vsi tumasti in kako samo škodo delamo in kako nimamo pojma itd. V resnici pa je človek zloben in predvsem nevoščljiv. Če bi imel prijatelje, bi mu zagotovo pomagali. Ampak ker jih nima... Jebi ga!

In nekateri so tako pametni da jim k'r škodi. Ludi moji, gimnastika ni fuzbal. Tu ne more bit vsak pameten. Če hočeš gimnastiko komentirat se moraš na zadevo vseeno malo spoznat.

Klemen

Mediji pač najraje poslušajo tiste, ki največ jamrajo in se jim godi krivica. Še posebej rumeni in še posebej če članek napiše Uroš. Klemen je s svojimi izjavami rahlo prestopil mejo. Verjetno se tega niti sam ne zaveda, čeprav je fant po letih že polnoleten s svojimi izjavami svoje biološke starosti ne potrjuje. V življenju se vsakemu kdaj zgodi krivica, vendar se je včasih potrebno vprašati tudi, če mogoče krivda leži še kje drugje kot pa samo v drugih. Klemen, upam da boš na Novi Zelandiji našel ključ do uspeha, ampak verjemi, tudi na Novi Zelandiji bo na poti do uspeha treba trenirat.

Naš največji gimnastični strokovnjak (ta naziv po novem podeljujejo novinarji) pa je prekosil samega sebe. Zamegljen pogled na dogajanja izven njegovega templja na Trnovem je stara stvar, zato me njegove izjave ne presenečajo. Da bo kdaj bolje si ne delam utvar, mogoče takrat ko ga noben več ne bo nič vprašal.

Ne bom pa nikoli razumel "novinarja" kot je Uroš, ki si najde življenski cilj, da bo slabo pisal o ljudeh v gimnastiki. V življenju se lahko frustracij rešimo tudi na druge načine, ampak potem bo moral zamenjat psihologa. Jože mu je stanje samo še poslabšal.

Gent

Mitja je seveda zmagal. Hudo pa je to, da ljudje nekako ne znajo več cenit prvega mesta na svetovnem pokalu, ker je to za Mitjo postala rutina. Seveda ni tako lahko kot izgleda ko pogledaš rezultate in vidiš da jih je vse premagal za pol pike. Vsakič posebej je potrebno pokazat vrhunsko znanje in popolno izvedbo.

Ob tem pa da ne omenjam da rezultati od 10. - 15. mesta sploh niso nič vredni. Ko se kateri od naših smučarjev prebije med petnajsterico je pa takoj heroj. Ampak kaj hočeš je že tako.

Sicer je pa Gent še vedno lepo mesto in ne moreš verjet - vsako leto starejše.

Zlata vaja

Mitja je že večkrat pokazal zlato vajo, zato to ni nič novega. Pa vseeno, če te slučajno zanima si lahko tukaj pogledaš vaji iz dveh evropskih prvenstev:

AMSTERDAM 2007

VOLOS 2006

Amsterdam in dve medalji

Deja vu tudi tokrat. Zbiramo kombinacije dobljenih medalj na evropskih prvenstvih. Že skoraj deset let je od tega ko vedno kdo kaj domov prinese, ponavadi pa oba. Oba sta seveda Pegan in Petkovšek. Mogoče je tokrat za koga zgledalo lahko ampak je bilo daleč od tega. Sicer pa smo vsi še na nek način otroci in verjamemo v pravljice. In če res verjameš se ti mogoče katera tudi uresniči. Tokratna pravljice se je končala pravljično. Menda je Mitja edini bradljaš, ki mu je uspelo trikrat osvojiti prvo mesto na evropskem prvenstvu. To pa ni šala! Ko sem stal tam pod podijem niti sam nisem vedel o čem naj razmišljam. Večinoma pa o tem kako se lahko Mitja tako sprosti in zbere pred vajo in jo nato opravi s tako lahkoto. Mislim, da mi navadni smrtniki nikoli ne bomo tega razumeli. Je pač tako, eni imajo drugi pa nimao. Nekatere stvari se naučiš z nekaterimi pa se preprosto rodiš in jih (ne tako zelo) preprosto neguješ. In to dejstvo ločuje dobre od najboljših. In Mitjaja je najboljši.

Amsterdam po kvalifikacijah

Deja vu... Evropska prvenstva so že malo tečna. Vedno je isto: Mitja je prvi, Sašo kiksne, Alen je pa nekje vmes. Aljaž je tokrat naredo kr lepo vajo ampak seskok... ko je naredil korak nazaj je stal dva metra za drogom... in potem smo spet normalno zadihali. Najmlaša udeleženca slovenske ekipe sta se odrezala zelo solidno. Oba sta opravila svoje delo korektno in nista niti enkrat padla. To si štejemo za uspeh, še posebno zato, ker je bil Žiga pred tekmo precej v slabem stanju, Rok pa je ponavadi malo mamuran pred veliko tekmo. Ampak, tokrat sta se izkazala! Slike niso kaj posebej ker so narejene s telefonom amapak za pogledat pa so vseeno.

Žiga spi na avtobusu n a poti na tekmo


Rok tudi spi na avtobusu na poti na tekmo


Ogrevanje pred tekmo


Mitja je bil pred tekmo dobro razpoložen


Slovenija na tribuni


V naši reprezentanci je tradicija vedno kdo izgubi akreditacijo, v ta namen ima Maserati v svoji magični torbi vedno kakšno rezervno...

Gimnastika in ribe

Med tem ko mi garamo v Amsterdamu in lahko "ribe" gledamo le v izložbah, moj prijatelj Iztok ribari nekje na Jadranu. Po stari navadi tudi tokrat ne bo ujel bogve koliko rib, amapk se zaradi tega tudi ne misli sekirat.

Ribe bejžite - Iztok prihaja!

Amsterdam

Pot od ljubljane do Amsterdama niti ni tako kratka. Sicer smo že navajeni dolgih voženj amapk tokrat je bilo pa res dolgo. Še posebej ker je bila prejšnja noč tudi zelo dolga. Klasičnih 14 ur vožnje ki se je končala ob 10 zjutraj v Akreditacijskem centru. Tukaj se stvari ponavadi prvič zalomijo ko prideš na večje tekmovanje. Tokrat je šlo vse hitro, edino to nam ni bilo jasno zakaj so na so mejlih gnjavili naj jim že prej pošljemo fotografije udeležencev, če jih potem niso našli in smo se morali tam slikat. In v zvezi s slikami na akreditaciji je nastala tudi prva fora. Maseratija smo namreč zezali da ima tako veliko glavo da so morali prestavit fotoaparat za en meter bolj nazaj da so ga celega dobili gor. No, 5 minut kasneje pa smo dobili akreditacije in komu so na sliki odrezali glavo? Kot da bi nas tisti za fotoaparatom slišal in bi se tudi sam hotel malo pošalit na Maseratijev račun.

Hrana v hotelu je obupna. Tako slabe prehrane nismo imeli še nikoli. Ne vem kako to naredijo ampak nič nima okusa. Krompir je napol kuhan, riž je razkuhan in neslan, meso je znotraj krvavo, še zelenjava je brez okusa. Tako se ponavadi po obroku še najemo banan in jabolk da ne gremo lačni spat.

Iran 2006

Vsaka tekma ima svoj čar. Redke so nekaj posebnega in ta je zagotovo bila drugačna. Prvič v zgodovini svetovnih pokalov v športni gimnastiki smo temovali v Iranu. Nekaj vtisov iz te (drugačne) tekme sem pošiljal kar iz prizorišča, tokrat pa jih v celoti objavljam. Evo:

Tehran, 3.3.2006

Uf! To kar se mi (nam) je danes dogajalo me kar nagiba nad računalnik, da napišem memoare in delim izkušnjo s tistim ki se mu bo to ljubilo brati. Torej kje naj začnem. Kar na sredini.

Najprej dejstva:

1. gre za tekmo svetovnega pokala
2. tekmovanje je v Iranu
3. Iran je muslimanska država
4. pesek, hribi, črne brade, rute na glavi, nasmešek na obrazu...

Urnik tekmovanja je bil predstavljen že prvi dan na tehničnem sestanku. Prvi tekmovalni dan bi naj izgledal približno tako:

15.00 otvoritev
16.00 I. turnus
18.00 II turnus

Glede na to, da potrebujemo 30 min od hotela do dvorane, so organizirali prevoz iz hotela ob 13.30 (za vsak slučaj, da ne zamudimo otvoritve) in da bo sigurno, da štartamo ob pol dveh, nas naročijo v recepciji ob 13.00. Čakamo torej ob enih, da na koncu štartamo ob dveh, ker se manjša zamuda pač lahko vsakemu zgodi. Na otvoritev seveda nismo zamudili, sicer pa se je tako ali tako vse skupaj začelo komaj ob 15.15. No, potem se je otvoritev začela in vse tekmovalce so kot se šika postavili na parter, da jih vsi gledalci vidijo. Seveda se ob takšnih prilikah splača govoriti, peti in brati koran (saj te veliko ljudi posluša) in zato so vsem možnim ljudem (seveda samo moškega spola) dali to priložnost. Skratka, po približno 40. min so reveže na parterju poslali v ogrevalno dvorano (v kateri je bilo čisto novo še neuporabljeno orodje) in čez 10 min, bi se naj po urniku začelo tekmovanje. Še sreča, da se vsakemu lahko pripeti rahla zamuda. To je tokrat šlo nekoliko na roke tudi tekmovalcem v prvem turnusu, saj se je tekmovanje zaradi kulturno-umetniških točk, ki so sledile govorom, petju in branju korana, pričelo komaj ob 16.30. Tekmovanje je tako steklo kot po maslu. Vsaj pri prvem tekmovalcu. Zgodilo se je namreč to, kar smo vsi pričakovali – računalniki niso delali. Splet okoliščin je pač nanesel, da so še 10 min pred začetkom tekmovanja iz monitorjev viseli kabli, na velikih LCD zaslonih pa je pisalo: no signal. Teževico so seveda hitro popravili, pa se je kljub temu prva menjava zavlekla na eno uro. Ni kaj, v eni uri končana menjava na kateri je na dveh orodjih tekmovalo po 6 tekmovalcev je svojevrsten rekord. Mi smo pa počasi začeli preračunavat kdaj se bo prvi turnus končal, da bomo v drugem na vrsti tudi mi. Seveda je po odpravljeni računalniški težavici steklo vse gladko, naslednja menjava je bila končana že v 45. mnutah. Skratka, prvi turnus se je končal po rekordnih štirih urah. Ob 20.30 smo si rekli, da zdaj je pa počasi na vrsti naša skupina. No, in res počasi, kajti med dvema turnusoma si je potrebno odpočit in sledilo je 30 min pauze. Kar se tiče sodnikov pa je to bila res edina resnica. Oni so si počitek res zaslužili.

Sicer pa so sodniki zgodba za sebe. Kot vemo je sodniška komisija eden ključnih dejavnikov za izvedbo dobrega tekmovanja. Še posebej če gre za tekmovanje svetovnega pokala. Tokrat se je ponovno izkazalo da je FIG-in mačehovski odnos celo do »lastnih« prireditev več kot očiten. Prepričati nacionalne zveze, da na lastne stroške pošljejo svojega sodnika v državo kot je Iran je pač težko. Iz tega sledi to, da je sodniška komisija sestavljena popolnoma neregularno. Preprosto v pravilniku o izvedbi svetovnih pokalov piše, da lahko na tekmovanjih za svetovni pokal sodita samo dva sodnika iz iste države. Tukaj ni bilo druge izbire, kot pa da vključijo še nekaj lokalnih matadorjev, ki bodo z veseljem krojili resnico na tako pomembnem tekmovanju. V dveh sodniških komisijah je bilo vključenih kar 7 iranskih sodnikov. Če se ne motim to ni dovoljeno. Ali so imeli opravljen mednarodni sodniški izpit se ne ve še dan danes. Je pa res, da jih je bilo potrebno opomnit, da se tekmuje po pravilniku 11. ciklusa. Ali pa vsaj tiste, ki niso bili na tehničnem sestanku, kjer smo to isto prepričevali že trenerje. Nekateri so se izgleda zelo težko ločili od pravilnika, ki je bil v veljavi do konca leta 2005. Še sreča da si je Enis na treningu vzel toliko časa, da je reprezentancam sestavljal vaje, za trenerje pa pripravil kratko lekcijo iz novega pravilnika. Tako so nekateri tekmovalci prekosili same sebe, ko so prvič na tekmovanju prejeli preko 9 točk. Predstavniki FIG so se tega problema verjetno že prej zavedali in so zaradi tega zelo radi ostali doma in v njihovo vlogo postavili nekega nizozemskega sodnika. Verjetno so izbrali njega prav zato, ker so njegove organizacijske sposobnosti na nivoju irancev. Tako naprimer štartne liste za kvalifikacije še sedaj nimao čeprav je tekmovanja že zdavnaj konec. Dobili pa je niso niti sodniki, tako da so tekmovalci nastopali po poljubnem vrstnem redu. To da so na nekaterih orodjih nastopali tudi po trije iz iste države ni potrebno posebej omenjat saj ni bilo nobenega, ki bi jih na to nepravilnost opozoril. Ali pa to, da smo dobili štartne številke in še sedaj ne vemo katera številka pripada Aljažu in katera Mitji. Da bi državi kot je Iran pomagali pri organizaciji tekmovanja in prej vsaj preverili, če je vse na svojem mestu in pripravljeno, se je FIGovcem zdelo seveda odveč. Najbolje jih je prepustit samim sebi (in nesposobnemu nizozemcu) pa da vidimo kaj bo.

Tekmovanje je seveda šlo naprej, čeprav se je velika večina publike že odparvila domov. Od publike pa je sicer ostalo največ žensk, ki so seveda sedele z rutami naglavi v zgornjem delu tribun in zelo glasno navijale. Njihovi možje so malo tišje sedeli v spodnjih vrstah. Da bi se pomešali ne pade na pamet nikomur, kazen je namreč prestroga (zapor, denar in palica po hrbtu – lahko tudi v drugem vrstnem redu). Ob skoraj natančno 21.00 se je začel drugi turnus. Ni bil rekordne dolžine, je pa z dvema urama in 15 minutami za vzgled marsikateremu tekmovanju. Je pa res, da so nekje na začetku drugega dela pogruntali, da je mogoče kdo od udeležencev že lačen, saj nas velika večina zaradi velike časovne stiske ni uspela pojesti kosila. Na tribuno so nasmejani prinesli sladke biskvitke ter vodo. Ni kaj, če si cel dan brez hrane tudi to pomaga. Konec koncev je pomagalo tudi Mitji in Aljažu saj sta oba zelo korektno izvedla svoje vaje. Mitja je z oceno 16,025 daleč najboljši (kot vedno), Aljaž pa je s 15,015 zostal za austrijcem, ki pa kar verjeti ni mogel, da je dobil višjo oceno kot svetovni prvak na tem orodju.

Uradnih rezultatov seveda še do sedaj nismo dobili (tako kot nismo dobili večerje, ker smo bili prepozni), tako da v tem trenutku ne vemo kakšni so ostali rezultati.

Po 11 urah (zelo, zelo, zelo) nizko kavalitetne gimnastike smo ostali presenetljivo dobre volje. Ugotovili smo, da če bi pripeljali zraven mladinsko reprezentanco bi brž čas imeli še kakšnega finalista (verjetno na vsakem orodju). Ugotovili smo tudi, da gimnastika v Pakistanu ni ravno na zelo visokem nivoju. Ugotovili smo, da se iranci zelo radi slikajo z vsakim, ki ni njihove rase, pa čeprav noben ne ve, da se slika s svetovnim prvakom. Ugotovili smo tudi da bi se nam finančno bolj splačalo piti nafto (0,1 US$/l) kot pa vodo (0,15 US$/l). Sicer pa smo ugotovili tudi, da so iranci zelo prijazni ljudje in da je tukaj bolj oaza miru kot kjerkoli v Evropi. Da ugotoviš kako smo podvrženi informacijam (pristranskih in senzacij željnih) medijev moraš priti sem in se prepričati na lastne oči. Sicer jim organizacija na nobenem nivoju ne štima, se pa zato nič ne sekirajo in imajo verjetno najmenjše število infarktov na svetu (in največje število nasmeškov).

Je pa res, da brezalkoholna država lahko tudi slabo vpliva na ljudi. Če bi namreč bil blizu kakšen hladen pir, bi bilo to nakladanje bistveno krajše.

Tehran, 4.3.2006

Danes pa res nič posebnega. Finalna tekmovanja tudi sicer ne trajajo predolgo. Popoldansko tekmovalno vzdušje je kar dišalo po dvorani. Neverjeten je bil začetek tekmovanja. Bili smo namreč točni. Ob 17.30 je začel prvi tekmovalec na parterju. Seveda se je takoj pokvaril računalnik. Vzrok ni bil isti kot včeraj. Tokrat se namreč ob kabel računalnika ni spotaknil Iranski trener močnejše postave. Ampak sedaj so bili sodniki na zaplete z računalnikom že navajeni. Slabih 45 min in tekmovanje na parterju je bilo končano z vsemi osmimi tekmovalci. Še sreča, da so bili sodniki izurjeni za hitro računanje ocen, ker je lahko dolgotrajno gimnastično tekmovanje zelo dolgočasno. Če na primer predpostavimo, da traja povprečna vaja 1 minuto, tekmuje osem tekmovalcev in tekmovanje traja 45 min, potem je efektivnega športnega užitka celih osem minut, med tem ko 37 min ostane za druženje, prijetno kramljanje s prijatelji, obrekovanje, ugibanje ocen itd. Če je tekmovanje v Tehranu, potem se moški v spodnjih vrstah veselijo, pogovarjajo in vzklikajo imena priljubljenih tekmovalcev (ali pa samo tistih katerih izgovorjava imena se jim zdi najbolj smešna), med tem ko ženske... Aja ženske, pa danes niso imele vstopa v dvorano. Nekaj jih je stalo zunaj in se glasno pritoževalo nad ne vem kom. Nimam namreč pojma kdo jim je to skuhal. Ali oni tam zgoraj ali pa je samo kakšen mož hotel imeti tri ure za sebe. Uradnega odgovora nismo dobili, je pa bila dvorana danes mnogo bolj žalostna. Eden od odgovorov je bil da so včeraj lahko prišle ker je pri njih petek dela prost dan, drugače pa imajo ženske nasplošno prepoved ogleda športnih prireditev na katerih nastopajo moški. Mi smo pa še vedno pri 37 minutah. Teh 37 min se ne zgodi v enem delu ker tekmovalci tekmujejo izmenično torej so pauze razdeljene na 8 x 4,5 min. tej 4,5 min pa se ne da ravno izkoristit za kaj pametnega. Na koncu pa se še zgodi, da sodniki ne pokažejo ocene in do naslednjea dneva ne veš končnega vrstnega reda tekmovalcev. No, v finalih lahko publika le-to sama izračuna v kolikor so ocene prikazane na semaforju, torej če računalnik deluje. Nekoč sem slišal predstavnika FIG izjaviti, da konec koncev kaj pa publiko zanima ocena in kako se le-ta izračuna. Njim je važno, da pridejo na tekmovnje in uživajo v prekrasni predstavi. Vprašanje: Kako popularen bi bil nogomet, če bi igralci izvedli en napad, ki bi trajal eno minuto in bi se nato umaknili iz igrišča, počakali 5 minut in se ponovno vrnili na igrišče za napad. To bi počeli kakšno uro, na koncu pa rezultat ne bi bil znan, ker publika ne pozna pravil tekmovanja. Naslednji dan bi iz dnevnih časopisov izvedeli kdo je zmagal.