Gorillaz ali bog pomagaj taki muziki

Priznam, da nisem ravno glasbeni kritik. Imam po svoje oblikovan glasbeni okus in nekako pavšalno vem kaj bi naj bila glasba in kaj ne. Mogoče nisem ravno kompetentna oseba za kritiziranje, ampak to kar sem danes videl po siolu je pa tu mach. En kup enih bleferjev, ki kobajagi rolajo muziko in kao da pojejo... in zaradi njih zapremo pol Ljubljane. Da te srat pritisne... Komu se naj zahvalim da nisem bil tam?

In na koncu oni sploh niso tako neumni. Neumni smo mi, ki jih poslušamo, plačujemo in zapremo pol mesta... To je podobno kot pri našem J. Saj on tudi ni neumen... neumni smo mi, ki ga volimo...

Mitja in olimpiada

Čeprav vlada velika olimpijska mrzlica nekako nisem imel ne želje in ne volje, da bi dogodke javno komentiral. Precej spremljam različne športe (sicer bolj malo) in moram priznati, da sem zelo navdušen nad našimi športniki. Veseli me da se lahko kitimo s tako prestižnimi rezultati.
Danes je bil za mene in vse gimnastične navdušence velik dan. Mitja je končno prišel na vrsto za nastop v finalu na bradlji. Vsi smo pričakovali in si želeli medaljo. Pa se je ponesrečilo in na koncu je končal na (za nekatere) odličnem 5 mestu. Kritereiji uspeha se pač skozi kariero dvigujejo. Včasih nam je srce razbijalo v finalih na državnem prvenstvu, danes pa nismo zadovoljni niti s petim mestom na olimpiadi. Tako pač je in pošteno je če si to priznamo. Pa vendar slišimo: "eh, pa saj peto mesto je ful kul." Seveda je, za tebe... Amapk povsem druga zgodba pa je kako spodrsljaj preneseš. Mitja je v tem pravi mojster. Pa niti slučajno ne zato, ker bi imel s porazi dosti izkušenj. Pač zato ker takšen je. Rad se postavi na realna tla in si reče: "Tako pač je, saj nismo roboti. Zakaj ne bi smel kisnit?" Mogoče zaradi svojega pozitivnega razmišljanja mnogo lažje prenaša vsa bremena, ki se kopičijo na njegovem hrbtu. In eno breme bo gotovo to, da ga bodo sedaj vsi spraševali: "Kaj se je v resnici zgodilo?" In če že ravno bereš ta komentar in te resnično zanima zakaj je Mitja kisno, ti lahko na tem mestu odgovorim: "Zato ker ima pravico kiksnit in zato ker ni robot..., je pač kisksno, jebi ga."

Epilog

Zdaj je že vse znano, vsega je konec, spet smo zmagali, Mitja je še vedno najboljši, Aljaž pa tudi.

Še dva filmčka za gimnastične sladokusce:

Finale ekip

Po včerajšnjih kvalifikacijah, ko so (za nekatere presenetljivo) ekipno zmagali angleži, so se danes končala še finala ekip v članski kategoriji. Med tekmo so imeli za zmago največ možnosti francozi , pa so je na drogu en dvakrat padel, na konju pa sta padla kr dva. Na koncu so zmagali rusi pred nemci in romuni. Po mojem okusu si romuni niso zaslužili stopničk, ampak glede na to, da je sistem tekmovanja precej rigorozen je bilo še najbolj pomembno to, da ne delaš napak. Sistem tekmovanja je namreč takšen, da grej na orodje trije tekmovalci in vse tri ocene se štejejo. Vsaka napaka se torej pozna pri končnem rezultatu. Romuni pa so znani po tem, da kolikor koli že pacajo, na koncu vedno vse naredijo. In evo medalje.

Mi smo si pa dopoldan vzeli nekaj časa in šli na ogled Olimpijskega muzeja. Vsekakor je vredno ogleda in kogar koli zanese pot skozi Luzano si ga pač mora ogledati. Po moje bi lahko bil muzej še vsaj nekaj krat večji, ker bi se dalo nabrati še mnogo več eksponatov. V muzeju hranijo vse olimpijske bakle in opremo nekaterih znanih športnikov. Pred vhodom v zgradbo stoji prečka za skok v višino in je postavljena na trenutni svetovni rekord, ki je 245cm. Ko stojiš spodaj ti res ni jasno kako lahko človek preskoči to višino. Pogledali smo si tudi 3D film, ki je bil precejšnje razočaranje. Otvoritvena slovesnost iz ZOI 2002 v 3D tehniki res ni nič posebnega. Pričakovali smo športne posnetke, le ti bi bili mnogo bolj zanimivi. V videoteki si lahko izbereš posnetke tekmovalcev iz določenih olimpijskih iger. Prav zanimivo si je bilo spet pogledati finaliste na drogu in parterju iz leta 1984. Pred zgradbo je skrbno urejen vrt s skulpturami posvečenimi športnikom (Dražen Petrovič, Paavo Nurmi) in nekaterimi drugimi športnimi motivi.

Če te Edi tresne...

Mladinske ekipa

Po tekmi

Pred Olimpijskim muzejem


Visoko...

Kvalifikacije mladincev

Po pričakovanju naši mladinci niso pokazali nič presenetljivega. Njihovo znanje je namreč na precej nižjem nivoju od ostalih tekmovalcev. Pa nič zato, smo si rekli že doma. Treba je sicer priznati, da so se fantje trudili, vendar njihove nizke izhodiščne ocene ne dopuščajo nobenih napak. Te pa so se seveda dogajale. Na parterju je še nekako šlo, na konju so malo padali, na krogih je bilo porazno, na preskoku so vsi preskočil konja, bradlja je še kr šla, drog pa so fantje tudi preživeli. Nič posebnega torej. Ni kaj dodati. Prepričan sem da bo čez dve leti mnogo bolje.

Žiko

Žan

Omar

Žiko

Omar

Žan

Po kvalifikacijah

Zdaj ko je kvalifikacij konec je seveda že jasno kaj bomo delali v nedeljo. Že od začetka smo predvidevali, da imata Aljaž in Mitja dovolj visoke ocene, da ne bi smelo biti problema z uvrstitvijo v finale. Nisem si pa mislil, da bo na konju šlo tako na tesno. Ko so Sašotu odbili 1,3 točke in mu zraven prisodili še 0,2 nižje izhodišče kot ponavadi sem si mislil, da je itak vseeno, ker bo vstopna ocena za finale okrog 15,3. No na koncu se je izkazalo, da je Sašo z oceno 14,8 rezerva in da bi 14,9 bilo dovolj za finala. Pikolovsko izkanje napak v elementih se je spet izkazalo za zelo močen subjektivni faktor pri ocenjevanju. Sicer se ne da krivit sodnika, da je nepošteno odsodil, vendar pa ni uporabil zdravega razuma, ki bi tokrat nam še kako prav prišel. Gre namreč za element, ki se mu reče Drggs. To je prehod čez konja preko obeh ročajev, pri katerem je vključen tudi "hop". Zanimivo, da sodniki zahtevajo, da se pri tem elementu vidi faza leta, kar je za konja zelo neznačilno gibanje. S prostim očesom je to praktično nemogoče opaziti, zato sodniki uporabljajo počasne posnetke. In s pomočjo kamer definirajo ali je tekmovalec naredil »hop« ali ne. Pred 4. leti, ko še niso smeli uporabljati kamer bi bil razplet čisto drugačen. Predvsem bolj objektiven, ker bi bilo odsojeno to kar se dejansko da videti s prostim očesom. kamere so namreč le pripomoček za razjasnjevanje vaje in ne za iskanje takšnih malenkosti, ki se vidijo samo pod »mikroskopom«.

In potem še Alen, ki je dobil precej nižjo ocen, kot bi si jo (po mojem skromnem mnenju) zaslužil. Ampak tekmovati v prvem turnusu je vedno težko. Ne samo, da začneš z ogrevanjem v času, ko po navadi še ne treniramo, tudi sodniški kriterij se čez dan nekoliko spreminja in na koncu, navkljub trudu sodnikov, vedno nekoliko pade. Težko je namreč cel dan soditi in ostati objektiven do konca dneva. Sodniško delo nikakor ni lahko in zato je potrebno spoštovati njihove odločitve, kakeršne koli že so.

Še nekaj vajic iz kvalifikacij:

Fabi


Cucherat


Fičo


Jovtchev

Karbanenko

Van Gelder

Kvalifikacije člani II

Pravkar se odvija tretji turnus kvalifikacij članov in v dvorani kar buči od zvoncev. Ker sem dolžan še nekaj posnetkov iz prvega turnusa jih prilagam spodaj. Vseh vaj nisem posnel iz preprostega razloga, ker sem bil vmes z Mitkotom v ogrevalni dvorani in enostavno fizično ni bilo mogoče posneti vaj na razdalji 200m. Sem pa zato posnel še nekaj drugih vaj, ki mi jih je uspelo ujeti.

Naši so torej začeli na drogu Klemnu vaja ni najbolje uspela, sta pa zato toliko bolje opravila Aljaž in Alen. Parterja sicer nisem videl, ampak menda nisem dosti zamudil, razen Alenove dvojne stegnjene v prvi diagonali, ki je bila baje odlična. Na konju sta Alen in Klemen popadala, med tem ko je Sašo vajo opravil... to sem že pisal. Na krogih se izkazal predvsem Mitko, ki je po dolgem času spet tekmoval na tem orodju. Vse razen seskoka, ko se je zvalil v preval je bilo elegantno kot se za njega spodobi. Na preskoku nismo pričakovali nič presenetljivega, pa vendar na s je Klemen presenetil s svojim vratolomnim skokom. Končali smo na bradlji, ko je klemen naredil lepo vajo, Alen pa je rekel, da je bilo kot na drsalnici. Mitja pa tako ali tako po svoje... brez konkurence.

V drugem turnusu se potem ni zgodilo nič presenetljivega razen tega da je nekaj tekmovalcev prehitelo Sašota. Med njimi dva hrvata (Fičo in Robert).

Klemen na drogu

Alen na konju


Alen na krogih


Alen na bradlji


Alen na preskoku

Na koncu se je izkazalo, da je Sašo na 11 mestu in mu je malo zmanjkalo do finala. Jutri bom dodal še moje mnenje o tem rezultatu. In še mogoče kakšen video...

Kvalifikacije člani

Končan je prvi turnus kvalifikacij. Naši so se precej dobro odrezali, čeprav po ekipnem rezultatu to mogoče niti ne izgleda tako.Ker nimam dosti časa objavljam samo nekaj vajic, toliko da si malo potešite radovednost. Ostale vaje bom nataknil, ko bom imel malo več časa. Zdaj moram pogledat še ostala dva turnusa. Mislim, da Mitja nima prave konkurence. Naredil je vajo od 6,4 in dobil 15,925. Aljaževa vaja 15,6 sicer ne bo najvišje ocenjena, ampak sem prepričan, da bo dovolj za finale. Alen je naredil zelo lepo vajo na drogu, ampak so ga po moje malo posekali. Sašo je vajo sicer naredil ampak ocena 14,8 ne bo dovolj za finale. Šteli so mu izhodiščno oceno 6,1, zaradi driggsa, pri katerem ni naredil poskoka (element mora imeti fazo leta) in ruski premah na enem ročaju so mu šteli za D, ker nekateri sodniki (med njimi je tudi Tom Tingvold iz Norveške) pač ugotovijo da se ne obrne za 360 stopinj. Klemen je pokazal zanimiv skok na preskoku. Z desno nogo je prestopil dilo in izvedel podoben skok kot ga je naredil Alen na Šalamunovem memorialu v Mariboru. Dobil je nulo! Seveda!

Alen na drogu


Aljaž na drogu


Sašo na konju

Mitja na bradlji

Klemnov skok čez dilo

Podij trening mladincev

Danes so še mladinci opravili generalko na podiju. Vsi preživeli in brez večjih težav zaključili generalko za tekmovanje. Jutri pa gre zares. Že ob 10.00 začnejo naši člani na drogu.

Med tem pa je vreme še vedno čisto poletno...

Omar

Omar

Žiko

Žan


Sašo na treningu izvaja vajo brez večjih težav

Sodniki morajo biti prisotni na obeh uradnih treningi.

EP Lausanne 2008

Zdaj, ko se Evropska prvenstva ponavljajo vsako leto, se mi zdi da smo ravno kar prišli iz Amsterdama pa smo že v Luzani. Kot po navadi gremo na tekmovanja, ki so bližje kot 1500 km kar s kombiji. To je po eni strani priročno, ker nisi odvisen od javnih prevozov in od prevozov organizatorja, po drugi strani pa je pot precej naporna. Še posebej ko se vračamo, in še posebej če je zadnji dan padla kakšna medalja. Švica niti ni tako daleč in 850 km ne predstavlja velike razdalje. Seveda se zakomplicira, ko prideš pred kakšno večje mesto in nastane prometni kaos po končanih praznikih ali pa če naletiš na prometno nesrečo. Tokrat se nam je zgodilo oboje naenkrat in smo se mimo Milana dobesedno sprehajali kakšni 2 uri.

Zaradi tega smo stali dve uri

Ko nam je končno uspelo priti do Alp so se nam vsaj oči malo spočile. Pot skozi gorske predore in na drugi strani prelepa pokrajina je res ogleda vredna. Na švicarski strani Alp se je začelo lepo vreme in se (vsaj do sedaj) še ni končalo. Lepo vreme pomeni mediteransko sonce, brez oblačka in nežni vetrič iz bližnjh Alp. Kot na morju!

Čistilec oken

Kvalifikacije se začnejo v četrtek. Danes so člani opravili uradni trening in na splošno smo kar zadovoljni. Večjih težav ni bilo. Alen je sicer pokazal nekaj spektakularnih padcev, ampak ko bo treba zares stisnit bo ziher steklo. Sašo ima še vedno bolečine v zapestju ampak izgleda, da bo lahko stisnil zobe in izpeljal vajo. Včeraj in danes mu je šlo dovolj dobro, da razmišljamo o težji vaji (6,5). Sicer pa so sodniki že napumpani z predlogom Adriana, da je element, ki ga dela in še ni v pravilniku vreden samo težine C. Večina pa je nasplšno mnenja, da bi moral biti vsaj D. Je pa Sašo po dolgem času na podiju spet stal na parterju in preskoku. Mitja ni imel težav in je vse elemente na bradlji izvajal kot urica. Čeprav na posnetku to mogoče ne izgleda. Na krogih pa je pokazal šolsko vajo, ki jo je izvedel lepo kot pač on zna. Aljaž je sicer klasično naredil vse elemente čeprav se je malo zatikalo vpri Welerju. Klemnu pa je tudi kr šlo.

Popoldan smo si še malo pogledali tretji turnus. Nič novega, fantje pač znajo telovadit.

Mladinci pa med tem pridno trenirajo ob misli na petkove kvalifikacije požirajo debele sline. Brez treme tukaj pač ne gre.

Sicer pa sonček... drugo leto gremo v Švico na morje!

Brundi v elementu

Mitja

Mitja na krogih

Aljaž

Vaja ala Fabi

Kombinacija ala Fabi

Fuj!

Vsak (naj) ima svoje smeti

Najprej sem pomislil: "bog ve kaj ti ljudje stran mečejo, da se bojijo, da jim bo kdo smeti ukradel." Potem sem pa pomislil še na druge možne razloge:

"Ej, svoje smeti si kr domou nesi!"
"Kaj me briga, na tla fsipaj. Ta keson sem jaz plačal!"
"Zadnjič je Janez nekaj not brskal, pol je pa na tiskovni povedo, da kruh stran mečemo. Naj brska po smeteh komu drugemu!"
"Enkrat mi je en ene stare šuhe spizdo. Tut če jih stran vržem, so še vedno moji!"

Vsak ima seveda pravico do svoje privatne lastnine. Ampak, ko zakleneš keson, postanejo smeti last vseh.

Fizika za vsakogar

Fizika mogoče res ni za vsakogar, je pa razumevanje naravnih pojavov prav gotovo eden od pogojev za dojemanje sveta okoli nas. Mene so razlage fizikalnih pojavov od nekdaj navduševale, čeprav tega moji učitelj v osnovni in srednji šoli niso zaznali. Vsak naravni pojav se da namreč razložiti, prikazati (v bolj preprosti obliki) in konec koncev tudi izračunati. To seveda počnejo pametni ljudje, ki jim rečemo fiziki. Ker jaz nisem eden izmed njih, si znam razložiti samo tiste pojave, ki me zanimajo (pa še tiste ne vse). Pa saj takšnih nas je mnogo. In zakaj sploh pišem o tem? V nedeljo smo se odpravili na družinski obisk Hiše eksperimentov. Ustanova, ki bi ji dal prednost pred vsemi kulturnimi "hišami", in ki si zasluži mnogo večjo pozornost, kot ji je naklonjena. Zakaj? Pa saj kultura ti napolni dušo, ampak brez poznavanja fizikalnih zakonitosti tudi slike ne bi mogli obesiti na steno ali pa izdelati violine ali pa dvigniti zavese v gledališču ali pa zgraditi piramide... Zato! V Hiši eksperimentov se lahko tako otroci, kot tudi odrasli poučimo o marsikateri fizikalni zakonitosti, ki se vsakodnevno dogaja okoli nas. Nekatere stvari se nam zdijo same po sebi umevne, ker so pač tu od nekdaj in ko stopimo v to Hišo se mogoče prvič vprašamo zakaj, hkrati pa dobimo odgovor: zato! Zraven pa še praktičen prikaz, slikovna in tekstovna razlaga in super risbice Boža Kosa.

Vsakdo je že kdaj pihal milnate mehurče. Ampak koliko se vas je vprašalo zakaj mehurček sploh nastane? In zakaj poči? In zakaj ga ne predremo če imamo prste namočene v milnico? Odgovor je na dlani - na Trubarjevi 39! Tam vedo vse o mehurčkologiji...

Vsem, ki ste po naravi radovedni in vas ni strah da bi kaj preveč razumeli, toplo priporočam obisk. Marsikaj v življenju vam bo lažje razumeti. Še posebej pa priporočam tistim, ki ob nedeljah zjutraj slepo sledijo glasovom zvonov, da še kakšno uro poležijo in se raje odpravijo na Trubarjevo 39 (tam odprejo ob 11.00), kjer vam bodo postregli s prijaznostjo in čvrstimi dokazi o vsem kar rečejo.

(Še en) športnik leta 2008

Takoj, ko objavim kandidata za najboljšega športnika leta 2008, prileti od nevem kod, še kakšen novi kandidat. Ta je naše kraje dobesedno preletel (ker mu niso prijeli robniki) in se ustavil na trdem snegu nekje v avstrijskem gorovju. Baje so se ljudje dalj časa zgražali, ker je pri tem, ko je deklici na silo vzel njeno igračo, izrekal vulgarne besede in pri tem omenjal Smučarsko zvezo Slovenije in kako je on edini slovenec, ki zna po pobočjih Badkleinkirchheima karvat tako kot se za slovenca spodobi.

Truplo so odnesli še preden je začelo smrdet.

Športnik(ca) leta 2008

Med tem ko so naši mediji polni najrazličnejših uspehov naših najboljših športnikov, se v ozadju pospešeno bije boj za prestižen naslov najboljšega športnika 2008. Tokrat sem dobil posnetke športnika, ki ima neverjetno sposobnost, in sicer, da skoči v zrak in se vrti v vse smeri. Posnetek je seveda zelo zanimiv, vendar pa še do danes ni znano ali je na posnetku starejši moški, ki denar za frizerja raje zapravi za hrano, ali pa zelo grda nosečnica. V vsakem primeru: svaka čast!

Za tiste, ki niste najbolj domači pri matematiki in niste uspeli izračunati za koliko (in v katero smer) se je kandidat na posnetku obrnil, kratka obrazložitev: Takoj po odrivu iz tiste zanimive naprave se je začel vrteti okoli dveh osi. Okoli tiste, ki mu prebija obe ledvici se je zavrtel za 4 pi. okoli tiste, ki mu gre vzdolž hernije pa za 3 pi. Menda se je želel zavrteti tudi okoli tretje osi, pa mu zelo raztegnjena trebušna stena tega ni dovolila. Po tem zelo zahtevnem skoku so menda še dve uri po telovadnici izkali špangice in gumice.

Svetovni pokal Doha, Qatar (4)

Še zadnjič nekaj besed o Svetovnem pokalu v Dohi. Sedaj sem seveda že doma, ampak se mi vseeno zdi prav da zgodbo zaključim. Zdaj je že vsem jasno, da je bil Mitja na bradlji drugi, da je bil Aljaž na drogu 6 in da je bila Adela na gredi 5. Čeprav je mogoče kdo pričakoval, da bo Mitja z lahkoto pometel s konkurenco, to seveda ni bilo tako lahko. Mitja je sicer izvedel fantastično vajo, vendar je bila njegova izhodiščna ocena bistveno prenizka (16,6), da bi lahko resno ogrozil kitajca Zheja z izhodiščno oceno 17,0. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je Zhe izvedel zelo lepo in korektno vajo in je zato dobil tudi temu primerno oceno. Chucherat je kot vedno zaostal eno mesto za Mitjem. Ta pač nima sreče. Aljaž je odlično začel, malo pred koncem vaje pa mu je začelo drseti in je raje seskočil. Zaradi slabega droga so se pritoževali tudi drugi tekmovalci, žrd je namreč neverjetno drsela. Adela je izvedla odlično vajo na gredi in se uvrstila na 5. mesto. Tu nimam kaj dodati, lahko pa rečem samo to da mi je bila všeč.

Že po ogrevanju se je Mitja začel pritoževati nad bolečinami v ledvenem delu hrbta, vendar je na tekmi še stisnil zobe in opravil vajo. Po tekmi pa so se bolečine stopnjevale, tako da smo se na koncu že bali kako bo Mitja prenesel pot domov, saj smo odšli iz hotela že 4 ure po tekmi. Vse do letališča se je Mitja zelo slabo počutil, na koncu pa je bolečina le toliko popustila, da ja Mitja lahko celo sede preživel polet.



Barve, ki so ovetljevale dvorano so se menjavale

Banket je bil na terasi v 4. nadstropju...

...med hotelskimi zgradbami

Na letališču v Dohi se je Mitja zelo slabo počutil

Svetovni pokal, Doha (3)

Prvi dan final je bil zelo zanimiv. Ampak kaj naj o tem razlagam, tisti ki ga gimnastika zanima je tokrat imel možnost spremljat tekmo na TVju. Mali komentar pa vseeno. Na parterju so fantje strašni akrobati. Kosmidis, Okiguchi, Markovič... Super. Tomica je še poseben patron v tej druščini. Star je 21 let je poročen in ima dve leti in pol leti staro hčerko. Pred kratkim se je vrnil v gimnasiko. Spomnim se ga še kot zelo malega dečka, ki je s svojim talentom (in seveda znanjem) presenečal na marsikaterem madnarodnem turnirju. No, sedaj mnogoboja ne trenira več, se je pa zato posvetil parterju in preskoku. Tokrat je bil tretji, bravo Tomica. Tudi na konju je bil dober boj. Skoraj cela druščina iz svetovnega prvenstva. Tukaj se je res videlo, da je sašotovo 9. mesto več vredno, ko se bo mogoče kateremu na prvi pogled zdelo. Že to, da če ocena 15.0 ni dovolj za finale pove dovolj. V finalih pa še huje! Seligman z oceno 15.4 ni imel šanse za medaljo. Toliko ocen tik pod 16. točkami. To se na svetovnem pokalu redko zgodi. Super tekma. Ampak kot ponavadi se je tekma vlekla kot slab film. Ne vem kdaj se bodo organizatorji spomnili kakšnega drugačnega načina tekmovanja, ki bo malo bolj efektiven in bolj zanimiv. Pa kako naj človek sedi 3 ure pred televizijo? To je prava gimnastična mora.

Pa še nekaj slikic. Slikice so Sašotova mojstrovina.

Od daleč Doha izgleda veličastno...


od blizu pa...

gradbišče

Na poti v trgovino...

Malo bolj avtohtono okolje

Svetovni pokal Doha (2)

Saj vem, da sem obljubil, da bom opisal, kako sem razdelil finančno pomoč tistim, ki si jo tako zelo želijo, da so zaradi tega pripravljeni postati za nekaj trenutkov celo prijazni s tujci, ampak prvo prvo in nekaj o tem, zakaj sem (smo) sploh pritpotoval(i) tako daleč.

Torej: tekma!
Danes je minil dan kvalifikacij. Kot vedno smo tekmovali pred nabito prazno dvorano, čemur se pa tudi ne gre čuditi, saj so kvalifikacije po navadi dolgotrajne in za širšo množico precej dolgočasne. Navkljub dobri organizaciji pa se je tudi tukaj tekma nekoliko zavlekla. Katarcem pa se res pozna, da so še nedavno imeli tukaj azijske igre in imajo precej izkušenj z organizacijo velikih prireditev. Pri nekaterih odločitvah so nekoliko bolj togi, ponavadi pa zelo striktni, večino časa pa so nasmejani in s pogledom, ki ti pravi: take iz easy... Doha pa je sicer eno veliko gradbišče. Če sedaj pogledam skozi okno vidim vsaj 20 na pol zgrajenih 40 nadstropnih stolpnic, na katere se pripenjajo ogromni žerjavi, okoli njih pa drvijo kamijoni in buldožerji. Veter raznaša puščavski pesek, tako da tujcu kaj kmalu postane jasno, zakaj domačini nosijo rute preko obraza. Avtomobili so seveda standardu primerni in so zelo veliki in požrešni. O ekologiji tukaj še niso slišali. In jih tudi ne zanima preveč, zato je tudi vsaka hiša okrašena z lučkami, kot božično drevo. Aja tekma...

Rok je na parterju naredil skoraj celo vajo, malo jo je priredil in malo je skakljal po hrbtu pri Thomasu. Sašo je na konju naredil celo vajo vendar pa mu je zaradi manjše nestabilnost nekajkrat odneslo noge. Vaja je bila dobra in korektna, vendar pa mu je na koncu zmanjkalo 0,05 točke za uvrstitev v finale in je bil 9. Žiga ga je na konju kr precej sral saj je dvakrat padel. Aljaž je na drogu naredil eno napakico, ki pa ni bisveno pokvarila njegovih možnosti za finale. Alen je na drogu imel precej težal pri tkačevu in že na ogrevanju pošteno odletel. Na tekmi je naredil korektno vajo, ki pa sicer ni bila tako izvrstna da bi lahko dosegel po še 0,05 točke, ki bi ga prinesle v finale. Alen je bil tudi 9. Rok je na preskoku opravil dva solidna skoka, ki pa že sama po sebi ne obljubljata final, saj imata prenizke izhodiščne ocene. Na koncu je bil na vrsti še Mitja na bradlji. Mitja ima toliko izkušenj in znanja, da se lahko včasih odloči za malo taktiziranja. Tokrat se je odločil, da bo delal vajo z izhodiščno oceno 16,4 (na SP je delal 16,8). Vendar pa mu tokrat ni šlo vse po planu in je celo (po zelooo dolgem času) malo kiksin. Sicer se je dobro izvlekel, vendar mu je IO padla na 16,1. Končna ocena ga je postavila na 7. mesto, kar pa naj ne bi bilo dovolj, saj sta bila za njim še kitajc in japonec. Jaz sem se sicer šel prerekat s sodniki, ker sem bil mnenja da je bila vaja z IO od 16,2, kar bi ga postavilo eno mesto višje in finala bi bila praktično zagarantirana. Pogajanja niso uspela in Mitja je ostal na 7 mestu. Potem pa je kitajc je naredi odlično vajo japonec pa ne ravno najbolj in je ostal za Mitjo. Tako imamo dva finalista in dva skoraj finalista. V bistvu imamo 3 finaliste. Tudi Adela se je uvrstila na finale in sicer na gredi. Videl je sicer nisem, ampak ziher je bila cooool!

Prijaznost po turško

Turki so zelo prijazen narod. Ampak samo če bodo imeli korist. Če bo turk prijazen pomeni, da ti hoče nekaj prodat, da hoče napitnio ali pa te bo okradel. Jaz sem izkusil vse varjante. Zadnja je bila najbolj boleča. O tem kasneje. Sem pa izkusil tudi varjanto ko ugotovijo da od tebe ne bo koristi. Takrat te napotijo drugam ali pa rečejo"I don't speak english". Ko sem ostal na letališču, sem moral najprej urediti vizo za Katar. Poslati je bilo treba kopijo potnega lista. Ne vem kako je to mogoče, ampak po nekem slučaju ni imel noben na letališču skenerja. Pošiljali so me sem in tja pa ga nikjer niso meli. Potem pa sem se spomnil da lahkn potni list tudi slikam (to je bilo še prej preden so mi ukradli fotoaparat). Da bi poslal sliko sem potreboval samo še internet in računalnik z USB vhodom. Ampak glej ga zlomka, gospod ki je bil še malo prej ful prijazen naenkrat ni več znal angleško. Navkljub mojemu moledovanju je tudh prijazna gospa rekla, da je nova tu in da ne ve kje ima na računalnikusb. Poslala me je drugam in nato se je zgodba še nekaj krat ponovila. Spomnil sem se na prvo točko, tisto, da če hočeš da ti pomagajo morajo nekaj prodadi in jaz sem rabil hotelsko sobo... Ponudnikov je na letališču dovolj, ampak ko sem povedal kaj rabim najprej niso bili preveč zadovoljni. Končno sem se pri eni agenciji pogodil. Na prastarem računalnikau sem komaj našel usb, pa vendar... No, mail sem poslal, zbukiral let za Doho (čez 2 dni) in dobil sobo. Ko sem prišel v hotel pa sem šel malo na sprehod... O tem kako so me oropali pa v naslednjem postu.

Namesto Dohe Istanbul

Tisti, ki potujemo imamo tudi možnost, da se nam na poti kaj nepredvidenega pripeti. Jaz to možnost iskoristim če je le mogoče! Tokrat sem ostal na pol poti v Doho. Razlog? Na vizi sem imel napisano napačno številko potnega lista. Kako je to mogoče? Razlog je star dobri 2 leti. Kot sem rekel se meni rado na poti kaj pripeti in ena od dogodivščin je bila ko smo potovali v Melbourne na SP. Takrat je eni gospe za šalterjem na letališču v Frankfurtu ostala v rokah plastificirana stran iz mojega potnega lista. Lahko si predstavljas kako so me potem na vsaki kontroli na vsakem letaliscu preverjali. Še srečo sem imel da sem sploh prišel do Australije. Doma sem potem potni list reklamiral in naredili so drugega - enakega, s starim datumom izdelave in poteka veljavnosti. Nisem pa opazil da so zamenjali številko potnega lista. Tako so imeli na GZS staro, napačno kopijo. Pri izdelavi vize pa tega noben ni opazil, vse do vkrcavanja v Istanbulu. Sicer bi me turki spustili naprej, vendar bi moral v Dohi placat 1000$. Glede na dogodke, ki so sledili pa lahko ugotovim, da bi se mi celo splacalo. Glede na to, da so me še isti dan pokradli bi bilo bolje da bi plačal in šel naprej. Ampak to je že druga zgodba.
Potovanje se je začelo že ob 4 zjutraj, zato sem se odločil, da sploh ne grem spat. Na Dunaju, od tam smo leteli, pa so lete prestavljali zaradi slabega vremena. Najprej iz 10 na 10.40 potem na 11.35 nato pa smo lahko se eno uro iz avijona opazovali neurje. Šele okrog enih smo vzleteli. V Turčiji smo potem ugotovili napako na vizumu in vsi so šli naprej, razen mene. Jaz sem ostal.

Svetovni pokal Doha, Qatar (1)

Evo! Tekmovalna sezona se je praktično že začela. Kako bo potekala bomo videli, kje bodo tekme lahko izveš iz medijev (tukaj še najbolj nepristransko) vse ostale javno - nejavne informacije pa lahko prebereš tukaj. Ampak to še ni vse! Po novem lahko tekmovanja za svetovni pokal v športni gimnastiki spremljaš tudi na TV. Ne, to ni nobena finta. Preveri TUKAJ. To kar bi bi se moralo zgoditi že zdavnaj, se bo zgodilo letos. Zaman smo čakali na nacionalno televizijo in zaman smo plačevali (in še plačujemo) 11€ /mesec, ker lahko sedaj gledamo gimnastiko na šport klubu, in to zastonj. Ogled je seveda zastonj, ob doplačilu pa ti lahko kdo od telovadcev, trenerjev ali sodnikov tudi pomaha.

Torej najprej Doha. Seveda je tekma med tednom, ker imajo arabci malo obrnjen teden. Tekma je na tej lokaciji prvič in upam, da se ne bo zgodil scenarij iz Tehrana 2006. Čeprav je to malo verjetno, ker so Qatarci pregovrno nori na šport in si bodo kupili vse kar je potrebno za svoj lastni užitek. Na (ne ravno skromnem) tekmovalnem prizorišču, so se pred letom odvijale Azijske igre. Kdor spremlja šport bo vedel, da to ni mala prireditev. Torej organizacijske izkušnje le imajo in po pričakovanjih tistih, ki so že bili doli, bi naj tekma bila vrhunsko izvedena. Kaj več zaenkrat TUKAJ.

Zvezde

Nekaj utrinkov za vse tiste, ki si niso uspeli pogledat Gimnastičnih zvezd v ljubljanski Hali Tivoli...

Na "Zvezdah" se je dalo videti tudi moja dva kratka video spota iz lanske sezone. Prvi je iz svetovnega prvenstva v Stuttgartu, kjer je Mitja postal drugič svetovni prvak in Aljaž tretjič svetovni podprvak, drugi pa je kolaž izsekov vaj naših najuspešnejših telovadcev iz lanskega leta.

Priporočam zvočnike!

Gimnastične zvezde

V nedeljo se je v Hali Tivoli končala serija prireditev Gimnastične zvezde, s podnaslovom Slovenija telovadi za Aljaža Pegana. Moram priznati, da je bila predstava res zanimiva in zabavna. Predstavili so se skoraj vsi gimnastični reprezentanti, veliko mladih telovadcev in seveda Flipovci. Bilo je kaj videti! Vrhuncev je bilo več in eden od njh je bil prav gotovo Alenov nastop na drogu. Alen je pokazal nekaj osnovnih in nekaj bolj zahtevnih elementov na tem orodju, zaključil pa je z nenamernim seskokom z orodja. Ker je Alen zelo izkušen telovadec se je vse končalo brez posledic, bila pa je lepa demonstracija tega, kako gimnastičarji obvladujejo svoje telo tudi v nepredvidljivih situacijah. Navadnega smrtnika bi po takšnem padcu obiskal samo še mrliški oglednik, Alen pa z nasmehom...

Vragolije

Ljudje smo sposobni izvajati marsikakšne akrobacije, ampak da lahko človek v tej starosti, s trebuhom in lepo pričesko naredi kaj takšnega niso mogli verjeti niti naši najboljši akrobati.

Nekateri so bitko za športnika leta 2008 vzeli zelo resno! Svaka čast!

Prav znima me koliko kandidatov za ta laskavi naziv se bo še pojavilo. Slovenci smo od nekdaj bili športni narod.

Avtor in njegove pravice

Včeraj sem dobil zelo žalostno pismo ... Tukaj moram žal prekinit tekst, ki je sledil, ker je bilo nad vsebino (čeprav okrnjenega) teksta preveč protestov, češ da ta blog po naravi ni žalostnega karakterja in naj vse kar bralce žalosti nemudoma umaknem. Temu sem seveda ostro nasprotoval, kar dokazujem s tem da puščam na blogu vse poste o slabem vremenu.


Med tem pa so sindikati svobodnih ljubljančanov (SSL) in ministrstvo za vreme (MV) uspeli skleniti kompromis in spoštovani minister je po dveh mesecih dovolil, da se nad Ljubljano za trenutek pokaže modro nebo, za še krajši trenutek pa celo sonce. Čepravje bilo veselje kratko, ker so oblake razpihali šele ob treh popoldan, ko je konec šihta, pa je kljub temu med otroki zavladalo nepopisno veselje. Ljubljanski župan je ob tej priložnosti podal izjavo in dejal: če maš gnar se lahko vse zmenimo, ne.

Ljubljana, 22.1.2008

Ljubljana vs Maribor

Od nekdaj smo nariborčani in ljubljančani radi tekmovali med seboj. Včasih je v igri pivo, drugič fuzbal pa punce, žurke (čage), diskoteke itd. V tej igri se lahko znajde marsikdo, pogoj je edino da si ljubljančan ali mariborčan. Jaz se tukaj ne bom opredeljeval iz enega preprostega razloga: kmalu se bo namreč zgodilo, da bom lahko rekel, da sem pol svojega življenja preživel v Mariboru, drugo polovico pa v Ljubljani. Iz tega razloga seveda ne bi bilo pošteno, da ene hvalim druge pa kur... Kljub temu pa bom priložil nekaj slikic in filmčkov, ki so se zgodile na isti dan v Ljubljani in Mariboru, pa ti presodi kdo je zmagovalec...

Maribor (pravzaprav njegova okolica: pogled iz Ogljenšaka )

Kakšnih 45 minut kasneje, malo pred Ljubljano

Ko na Kompolju plačaš cestnino, začneš verjeti, da ti na DARSu prodajajo meglo...

Tako pa izgleda "v živo" vožnja proti Ljubljani...

Dan prej v Mariboru

Moja 6 letna hčerka že resno verjame, da pozimi sonce sploh ne sije! Še malo pa bo mislila, da je tudi sneg v mestu samo plod domišljije nas odraslih. Tako kot Božiček.

Športnik Slovenije 2007 - III. del

In napočil je trenutek resnice. DŠNS je na svoji spletni strani objavilo oddane glasovnice svojih članov, ki so glasovali za športnika Slovenije 2007. Po pregledu glasovnic se da hitro priti do nekaterih ugotovitev:

• mnogi novinarji bi tudi za izpolnjevanje glasovnic potrebovali lektorja,
• možno je bilo istega športnika uvrstit hkrati na 1. in 3. mesto,
• nekateri novinarji ne poznajo imen športnikov,
• nekateri pa jih celo ne ločijo niti po spolu,
• nekateri nimajo dovolj športnega znanja, da bi glasovnice izponili sami, pa najamejo tajnico, ki za celo uredništvo izpolni enako glasovnico, žal pa le-ta ni še nikoli slišala za nekatere naše najboljše športnike/ce,
• nekateri so pridno prepisovali,
• isti športnik je lahko dobil glas v ekipni in posamični konkurenci,
• nekateri so v ekipni konkurenci glasovali za 1 ekipo, nekateri pa za 3...

Zelo pogumno se mi zdi od omenjenega društva, da so objavili glasovnice. Mar bi rezultate zbrali v eno pregledno tabelo in slovenska javnost bi izvedela zgolj za nepoznavanje slovenskih športnih rezultatov, tako pa bo videla tudi kakšen odnos imajo novinarji do te "prestižne" lovorike.

Sonček, modro nebo, zvezde, luna...

V bistvu bi lahko naštel še kaj, ampak to so prve stvari, ki bi mi prišle na misel, če bi me kdo vprašal kaj v Ljubljani v zadnjem času najbolj pogrešam. Dolga dva meseca sta za nami, ko smo nazadnje videli sonce. Bom malo pogledal po forumih mogoče ga bo kdo iz štajerskega konca znal opisat. Še sreča, da so na Pohorju webcami, da se človek lahko vsaj malo poteši. Škoda pa, da niso iz Maribora za silvestrovo prenašali ognjemeta, ker se ga v Ljubljani ni dalo videt tudi, če si stal pod njim. To je bila definitivno Zoranova najslabša investicija v tem mandatu.

Če bi vprašali Janeza, bi vam verjetno povedal, da je megla politično sponzorirana, če bi pa vprašali Zorana pa bi verjetno odgovoril, da mu je meglo podtaknila vlada, v resnici pa bi morali kadilce zapreti nazaj v gostilne pa bi verjetno spet videli modro nebo...