Iran 2006

Vsaka tekma ima svoj čar. Redke so nekaj posebnega in ta je zagotovo bila drugačna. Prvič v zgodovini svetovnih pokalov v športni gimnastiki smo temovali v Iranu. Nekaj vtisov iz te (drugačne) tekme sem pošiljal kar iz prizorišča, tokrat pa jih v celoti objavljam. Evo:

Tehran, 3.3.2006

Uf! To kar se mi (nam) je danes dogajalo me kar nagiba nad računalnik, da napišem memoare in delim izkušnjo s tistim ki se mu bo to ljubilo brati. Torej kje naj začnem. Kar na sredini.

Najprej dejstva:

1. gre za tekmo svetovnega pokala
2. tekmovanje je v Iranu
3. Iran je muslimanska država
4. pesek, hribi, črne brade, rute na glavi, nasmešek na obrazu...

Urnik tekmovanja je bil predstavljen že prvi dan na tehničnem sestanku. Prvi tekmovalni dan bi naj izgledal približno tako:

15.00 otvoritev
16.00 I. turnus
18.00 II turnus

Glede na to, da potrebujemo 30 min od hotela do dvorane, so organizirali prevoz iz hotela ob 13.30 (za vsak slučaj, da ne zamudimo otvoritve) in da bo sigurno, da štartamo ob pol dveh, nas naročijo v recepciji ob 13.00. Čakamo torej ob enih, da na koncu štartamo ob dveh, ker se manjša zamuda pač lahko vsakemu zgodi. Na otvoritev seveda nismo zamudili, sicer pa se je tako ali tako vse skupaj začelo komaj ob 15.15. No, potem se je otvoritev začela in vse tekmovalce so kot se šika postavili na parter, da jih vsi gledalci vidijo. Seveda se ob takšnih prilikah splača govoriti, peti in brati koran (saj te veliko ljudi posluša) in zato so vsem možnim ljudem (seveda samo moškega spola) dali to priložnost. Skratka, po približno 40. min so reveže na parterju poslali v ogrevalno dvorano (v kateri je bilo čisto novo še neuporabljeno orodje) in čez 10 min, bi se naj po urniku začelo tekmovanje. Še sreča, da se vsakemu lahko pripeti rahla zamuda. To je tokrat šlo nekoliko na roke tudi tekmovalcem v prvem turnusu, saj se je tekmovanje zaradi kulturno-umetniških točk, ki so sledile govorom, petju in branju korana, pričelo komaj ob 16.30. Tekmovanje je tako steklo kot po maslu. Vsaj pri prvem tekmovalcu. Zgodilo se je namreč to, kar smo vsi pričakovali – računalniki niso delali. Splet okoliščin je pač nanesel, da so še 10 min pred začetkom tekmovanja iz monitorjev viseli kabli, na velikih LCD zaslonih pa je pisalo: no signal. Teževico so seveda hitro popravili, pa se je kljub temu prva menjava zavlekla na eno uro. Ni kaj, v eni uri končana menjava na kateri je na dveh orodjih tekmovalo po 6 tekmovalcev je svojevrsten rekord. Mi smo pa počasi začeli preračunavat kdaj se bo prvi turnus končal, da bomo v drugem na vrsti tudi mi. Seveda je po odpravljeni računalniški težavici steklo vse gladko, naslednja menjava je bila končana že v 45. mnutah. Skratka, prvi turnus se je končal po rekordnih štirih urah. Ob 20.30 smo si rekli, da zdaj je pa počasi na vrsti naša skupina. No, in res počasi, kajti med dvema turnusoma si je potrebno odpočit in sledilo je 30 min pauze. Kar se tiče sodnikov pa je to bila res edina resnica. Oni so si počitek res zaslužili.

Sicer pa so sodniki zgodba za sebe. Kot vemo je sodniška komisija eden ključnih dejavnikov za izvedbo dobrega tekmovanja. Še posebej če gre za tekmovanje svetovnega pokala. Tokrat se je ponovno izkazalo da je FIG-in mačehovski odnos celo do »lastnih« prireditev več kot očiten. Prepričati nacionalne zveze, da na lastne stroške pošljejo svojega sodnika v državo kot je Iran je pač težko. Iz tega sledi to, da je sodniška komisija sestavljena popolnoma neregularno. Preprosto v pravilniku o izvedbi svetovnih pokalov piše, da lahko na tekmovanjih za svetovni pokal sodita samo dva sodnika iz iste države. Tukaj ni bilo druge izbire, kot pa da vključijo še nekaj lokalnih matadorjev, ki bodo z veseljem krojili resnico na tako pomembnem tekmovanju. V dveh sodniških komisijah je bilo vključenih kar 7 iranskih sodnikov. Če se ne motim to ni dovoljeno. Ali so imeli opravljen mednarodni sodniški izpit se ne ve še dan danes. Je pa res, da jih je bilo potrebno opomnit, da se tekmuje po pravilniku 11. ciklusa. Ali pa vsaj tiste, ki niso bili na tehničnem sestanku, kjer smo to isto prepričevali že trenerje. Nekateri so se izgleda zelo težko ločili od pravilnika, ki je bil v veljavi do konca leta 2005. Še sreča da si je Enis na treningu vzel toliko časa, da je reprezentancam sestavljal vaje, za trenerje pa pripravil kratko lekcijo iz novega pravilnika. Tako so nekateri tekmovalci prekosili same sebe, ko so prvič na tekmovanju prejeli preko 9 točk. Predstavniki FIG so se tega problema verjetno že prej zavedali in so zaradi tega zelo radi ostali doma in v njihovo vlogo postavili nekega nizozemskega sodnika. Verjetno so izbrali njega prav zato, ker so njegove organizacijske sposobnosti na nivoju irancev. Tako naprimer štartne liste za kvalifikacije še sedaj nimao čeprav je tekmovanja že zdavnaj konec. Dobili pa je niso niti sodniki, tako da so tekmovalci nastopali po poljubnem vrstnem redu. To da so na nekaterih orodjih nastopali tudi po trije iz iste države ni potrebno posebej omenjat saj ni bilo nobenega, ki bi jih na to nepravilnost opozoril. Ali pa to, da smo dobili štartne številke in še sedaj ne vemo katera številka pripada Aljažu in katera Mitji. Da bi državi kot je Iran pomagali pri organizaciji tekmovanja in prej vsaj preverili, če je vse na svojem mestu in pripravljeno, se je FIGovcem zdelo seveda odveč. Najbolje jih je prepustit samim sebi (in nesposobnemu nizozemcu) pa da vidimo kaj bo.

Tekmovanje je seveda šlo naprej, čeprav se je velika večina publike že odparvila domov. Od publike pa je sicer ostalo največ žensk, ki so seveda sedele z rutami naglavi v zgornjem delu tribun in zelo glasno navijale. Njihovi možje so malo tišje sedeli v spodnjih vrstah. Da bi se pomešali ne pade na pamet nikomur, kazen je namreč prestroga (zapor, denar in palica po hrbtu – lahko tudi v drugem vrstnem redu). Ob skoraj natančno 21.00 se je začel drugi turnus. Ni bil rekordne dolžine, je pa z dvema urama in 15 minutami za vzgled marsikateremu tekmovanju. Je pa res, da so nekje na začetku drugega dela pogruntali, da je mogoče kdo od udeležencev že lačen, saj nas velika večina zaradi velike časovne stiske ni uspela pojesti kosila. Na tribuno so nasmejani prinesli sladke biskvitke ter vodo. Ni kaj, če si cel dan brez hrane tudi to pomaga. Konec koncev je pomagalo tudi Mitji in Aljažu saj sta oba zelo korektno izvedla svoje vaje. Mitja je z oceno 16,025 daleč najboljši (kot vedno), Aljaž pa je s 15,015 zostal za austrijcem, ki pa kar verjeti ni mogel, da je dobil višjo oceno kot svetovni prvak na tem orodju.

Uradnih rezultatov seveda še do sedaj nismo dobili (tako kot nismo dobili večerje, ker smo bili prepozni), tako da v tem trenutku ne vemo kakšni so ostali rezultati.

Po 11 urah (zelo, zelo, zelo) nizko kavalitetne gimnastike smo ostali presenetljivo dobre volje. Ugotovili smo, da če bi pripeljali zraven mladinsko reprezentanco bi brž čas imeli še kakšnega finalista (verjetno na vsakem orodju). Ugotovili smo tudi, da gimnastika v Pakistanu ni ravno na zelo visokem nivoju. Ugotovili smo, da se iranci zelo radi slikajo z vsakim, ki ni njihove rase, pa čeprav noben ne ve, da se slika s svetovnim prvakom. Ugotovili smo tudi da bi se nam finančno bolj splačalo piti nafto (0,1 US$/l) kot pa vodo (0,15 US$/l). Sicer pa smo ugotovili tudi, da so iranci zelo prijazni ljudje in da je tukaj bolj oaza miru kot kjerkoli v Evropi. Da ugotoviš kako smo podvrženi informacijam (pristranskih in senzacij željnih) medijev moraš priti sem in se prepričati na lastne oči. Sicer jim organizacija na nobenem nivoju ne štima, se pa zato nič ne sekirajo in imajo verjetno najmenjše število infarktov na svetu (in največje število nasmeškov).

Je pa res, da brezalkoholna država lahko tudi slabo vpliva na ljudi. Če bi namreč bil blizu kakšen hladen pir, bi bilo to nakladanje bistveno krajše.

Tehran, 4.3.2006

Danes pa res nič posebnega. Finalna tekmovanja tudi sicer ne trajajo predolgo. Popoldansko tekmovalno vzdušje je kar dišalo po dvorani. Neverjeten je bil začetek tekmovanja. Bili smo namreč točni. Ob 17.30 je začel prvi tekmovalec na parterju. Seveda se je takoj pokvaril računalnik. Vzrok ni bil isti kot včeraj. Tokrat se namreč ob kabel računalnika ni spotaknil Iranski trener močnejše postave. Ampak sedaj so bili sodniki na zaplete z računalnikom že navajeni. Slabih 45 min in tekmovanje na parterju je bilo končano z vsemi osmimi tekmovalci. Še sreča, da so bili sodniki izurjeni za hitro računanje ocen, ker je lahko dolgotrajno gimnastično tekmovanje zelo dolgočasno. Če na primer predpostavimo, da traja povprečna vaja 1 minuto, tekmuje osem tekmovalcev in tekmovanje traja 45 min, potem je efektivnega športnega užitka celih osem minut, med tem ko 37 min ostane za druženje, prijetno kramljanje s prijatelji, obrekovanje, ugibanje ocen itd. Če je tekmovanje v Tehranu, potem se moški v spodnjih vrstah veselijo, pogovarjajo in vzklikajo imena priljubljenih tekmovalcev (ali pa samo tistih katerih izgovorjava imena se jim zdi najbolj smešna), med tem ko ženske... Aja ženske, pa danes niso imele vstopa v dvorano. Nekaj jih je stalo zunaj in se glasno pritoževalo nad ne vem kom. Nimam namreč pojma kdo jim je to skuhal. Ali oni tam zgoraj ali pa je samo kakšen mož hotel imeti tri ure za sebe. Uradnega odgovora nismo dobili, je pa bila dvorana danes mnogo bolj žalostna. Eden od odgovorov je bil da so včeraj lahko prišle ker je pri njih petek dela prost dan, drugače pa imajo ženske nasplošno prepoved ogleda športnih prireditev na katerih nastopajo moški. Mi smo pa še vedno pri 37 minutah. Teh 37 min se ne zgodi v enem delu ker tekmovalci tekmujejo izmenično torej so pauze razdeljene na 8 x 4,5 min. tej 4,5 min pa se ne da ravno izkoristit za kaj pametnega. Na koncu pa se še zgodi, da sodniki ne pokažejo ocene in do naslednjea dneva ne veš končnega vrstnega reda tekmovalcev. No, v finalih lahko publika le-to sama izračuna v kolikor so ocene prikazane na semaforju, torej če računalnik deluje. Nekoč sem slišal predstavnika FIG izjaviti, da konec koncev kaj pa publiko zanima ocena in kako se le-ta izračuna. Njim je važno, da pridejo na tekmovnje in uživajo v prekrasni predstavi. Vprašanje: Kako popularen bi bil nogomet, če bi igralci izvedli en napad, ki bi trajal eno minuto in bi se nato umaknili iz igrišča, počakali 5 minut in se ponovno vrnili na igrišče za napad. To bi počeli kakšno uro, na koncu pa rezultat ne bi bil znan, ker publika ne pozna pravil tekmovanja. Naslednji dan bi iz dnevnih časopisov izvedeli kdo je zmagal.