Mitja in olimpiada

Čeprav vlada velika olimpijska mrzlica nekako nisem imel ne želje in ne volje, da bi dogodke javno komentiral. Precej spremljam različne športe (sicer bolj malo) in moram priznati, da sem zelo navdušen nad našimi športniki. Veseli me da se lahko kitimo s tako prestižnimi rezultati.
Danes je bil za mene in vse gimnastične navdušence velik dan. Mitja je končno prišel na vrsto za nastop v finalu na bradlji. Vsi smo pričakovali in si želeli medaljo. Pa se je ponesrečilo in na koncu je končal na (za nekatere) odličnem 5 mestu. Kritereiji uspeha se pač skozi kariero dvigujejo. Včasih nam je srce razbijalo v finalih na državnem prvenstvu, danes pa nismo zadovoljni niti s petim mestom na olimpiadi. Tako pač je in pošteno je če si to priznamo. Pa vendar slišimo: "eh, pa saj peto mesto je ful kul." Seveda je, za tebe... Amapk povsem druga zgodba pa je kako spodrsljaj preneseš. Mitja je v tem pravi mojster. Pa niti slučajno ne zato, ker bi imel s porazi dosti izkušenj. Pač zato ker takšen je. Rad se postavi na realna tla in si reče: "Tako pač je, saj nismo roboti. Zakaj ne bi smel kisnit?" Mogoče zaradi svojega pozitivnega razmišljanja mnogo lažje prenaša vsa bremena, ki se kopičijo na njegovem hrbtu. In eno breme bo gotovo to, da ga bodo sedaj vsi spraševali: "Kaj se je v resnici zgodilo?" In če že ravno bereš ta komentar in te resnično zanima zakaj je Mitja kisno, ti lahko na tem mestu odgovorim: "Zato ker ima pravico kiksnit in zato ker ni robot..., je pač kisksno, jebi ga."