Objave
Vsi komentarji
Po uradnem treningu so naši fantje zadovoljni. Alen je do konja vse vaje opravil OK. Na preskoku se je sicer vsedel ampak to je bolj posledica tega, da se boji doskočit kot pa slabega skoka. Na parterju je naredil vse elemente in kombinacije, ni pa naredil cele vaje. Konj je pa kar precej rital. O Mitkotu in Aljažu pa ni kaj dosti za napisat... poglej video
Prvi dan treningov na podiju je za nami. Sicer je res da nisem vsega videl, ampak tiste taglavne pa sem si že pogledal. Japonci niso pokazali nič novega. Na treningu niso izvajali celih vaj ampak mislim, da bodo na tekmi trgali. Čeprav se jim je poškodoval eden od tekmovalcev že v ponedeljek. Ja, in poškodoval se je tudi Kyle Shefield iz Kanade. Na treningu v ponedeljek zjutraj je skočil dvojni stegnjeni twist in si zlomil obe nogi pod kolenom. Smola, sem je prišel verjetno z namenom, da dobi medaljo. V prvem turnusu so bili tudi rusi, ki so kot ponavadi delali vseživo, vendar pa mislim, da proti kitajcem in japoncem nimajo šanse. Kitajci so spet pokazali da z njimi ne bo heca. Na bradlji so naredili vaje z izhodiščnimi ocenami: 5,9; 6,3; 6,5; 7,0; 7,0 in 7,1. Tisti z 5,9 je verjetno rezerva ker jih lahko nastopa samo 5. Na drogu so tudi imeli vsi izhodiščne ocene nad 6. Na parterju tudi, eden pa se je vrgel na čebulo pri salti v preval. Je pa zato ful dobro naredil vajo Hypolito. Mislim da bi moral zmagata. Izhodiščno oceno ima 6,8. Ampak bomo videli kaj bo naredo Dragulesco.
Danes je še drugi del podijum treninga. Ob 16.00 so na vrsti naši.
Če se ne motim sem v eni od prejšnjih objav napisal, da se nam na poti domov pogosto zgodi kaj nepredvidljivega. No, tokrat se je začelo že na poti na tekmovanje.
Zjutraj ob 5.00 nas je začel pobirat Edi. Najprej Alena, potem mene, pa Mitkota in na koncu še Maseratija. Ker zjutraj ni pretirane gužve, smo bili okoli 6 ure že mimo cestninske postaje na poti na Gorenjsko. Edi pravi, da se bomo še ustavili na bencinski na Karavankah, kjer bo natankal in kupil vinjeto za Avstrijo in če bo odprta gostilna pa spijemo še kavo. Časa imamo tako ali tako dovolj, saj moramo biti v Stuttgartu šele ob 14.00, takrat ko se meni začne sodniški sestanek. Jaz sem bil mnenja, da nam ni treba tankat, ker je bil tako ali tako še v Ljubljani poln tank, do tja pa na ne bomo porabili več kot 5 litrov nafte. Edi se seveda ne pusti prepričat in natoči 5,5l nafte. Gostilna je bila zaprta, pa smo šibali naprej ter se nekje v Avstriji ustavili na eni hitri kavici. Čeprav je celo pot deževalo je vožnja potekala razmeroma gladko, to je 130 – 150 km/h kar je dovolj da smo ob 12.00 v Stuttgartu. V to smo bili prpričani vse do Munchna, ko smo se ustavili v koloni in se kakšne pol ure sploh nismo premaknili. Takrat nam je pa takoj postalo jasno da do cilja ne bomo prišli po planu. Zakaj je tako pomembno, da na sestanek prideš pravočasno pa bom razložil takoj. Leta 2001 je na Svetovnem prvenstvu v Gentu na sestanek zamudil Radko (hrvaški sodnik). Zamudil je iz podobnih razlogov, kot sem zamujal jaz. Zamudil pa je toliko, da ko je na začetku sestanka Adrian začel klicati sodnik,e da pribeleži prisotnost, ga še ni bilo, prišel pa je preden so bili vsi sodniki poklicani do konca. Žal je zamudil svoje ime in ni rekel usodni da. To ga je stalo sojenja na prvenstvu. Adrian nima milosti. To je verjetno zaradi svetovno znane romunske natančnosti. Seveda sem se tega primera takoj spomnil in sem poklical Severina naj vsaj proba opravičit mojo zamudo zaradi prometa na cesti. Mogoče pa je v teh 6 letih Adrianu že kaj zraslo srce. Seveda sem se motil. »To ni moj problem« je rekel Adrian »če ga ne bo na sestanku, pač ne bo sodil«. Edi je seveda dal vse od sebe ampak po zraku pač ni šlo. Do Stuttgarta je bilo se kaksnih 210 km, mi pa smo se vozili 40 – 100 km/h. Vmes sem še poklical Mičota, če mi lahko uredi začasno akreditacijo. Če sem hotel prit na sestanek sem seveda potreboval akreditacijo. To pa pomeni: čakanje v vrsti, izponjevanje formularjev, popis potnega lista, zavarovanje, slikanje, podpisovanje, izdelava akreditacije, plastificiranje. Rekord čakanja na akreditacijo je iz leta 1999 (Univerziada Palma de Malorca) – 7 (dolgih) ur v akreditacijskem centru na letališču... Mičo začasne akreditacije ni mogel dobit, je pa poskrbel za to, da ko bom prišel ne bom rabil čakat v vrsti, ampak bo že vse urejeno, oz. bomo uredili kasneje. Pojavil pa se je še en problem. Ko bomo prišli v Stuttgart bo treba po najkrajši in najhitrejši poti v dvorano. Mičotova pot čez center se mi ni zdela najhitrejše, zato sem poklical Toneta (alias dedi Ana), ki sicer živi v Stuttgartu ampak je bil trenutno v Sloveniji. Seveda mi je takoj razložil najhitrejšo in najkrajšo pot, ki se je kasneje izkazala za zelo uporabno saj nam je prihranila vsaj 1 uro vožnje. Po vsej kalvariji in smrtno nevarni polžji vožnji smo prišli pred dvorano ob 13.52. Tam me je čakal Mičo, me odpeljal v akreditacijski centrer, kjer sem dobesedno preletel vse formalnosti in ob 13.58 sem (že) bil na sestanku. Tam so seveda že vsi vedeli za moje težave, ker jim je Severin ves zaskrbljen vse razložil. Seveda sem bil deležen veliko čestitk in nasmehov, tudi od Adriana..
Ja, pa bencina nam je ostalo samo še za 20km. To pomeni, da nam je tistih 5,5 litrov iz Slovenije prekleto prav prišlo.Zdaj bi bilo najbolj na mestu, če bi rekel: Drugič bomo pa prej štartali.
Bomo vraga...
Pot domov je vsakič drugačna. Od odhoda na tekmovanje se razlikuje predvsem v tem, da se domov vračamo utrujeni, vsega naveličani, lačni domače hrane, domačega zraka ter veselja domačih. Včasih se na poti nazaj kaj zakomplicira (kot naprimer takrat, ko smo se vračali iz Čila), včasih smo veseli zaradi rezultata, včasih pa žalostni zaradi istega, včasih smo utrujeni zaradi tekme, včasih pa zaradi banketa. Tokrat je bilo tekmovanje posebno že zaradi tega, ker nas je skupaj potovalo kakšnih 35. Skupaj smo potovali iz Bangkoka v Dubaj in iz Dubaja v Munhen. Iz Munhna do Ljubljane smo potovali ločeno v dveh skupinah.
Kje se je zakompliciralo? Pri meni seveda. Ko smo se v Bangkoku čekirali, so vsem skupaj pobrali potne liste in letalske karte in so nam vsem skupaj tudi vrnili. Težava pa je bila pri tem, da meni v bording pas niso vstavili letalskih kart. V Bangkoku so me brez težav spustili na letalo, v Dubaju pa niso bili nad tem tako navdušeni. Na koncu, po dolgem prepričevanju sem imel jaz močnejše argumente ($53.00) in so me le spustili na letalo. V Nemčiji pa niso bili najbolj zadovoljni z potnikom, ki nima letalske karte. Tako sem ostal v Munhnu, čeprav bi se moral vrnit s prvo skupino, in sem se po ureditvi letalskih kart pri Emiratih vrnil z drugo skupino potnikov. Še sreča, da so bili pri Lufthansi in Emiratih tako prijazni in da sem jaz imel toliko časa, da sem potrpežljivo čakal da se stvari uredijo.
No končno sem le prišel v Ljubljano in zelo veselo sta me pričakali Nastja in Simona in vsi smo bil hepi ever after...
Kaj vse se je dogajalo pa lahko prebereš tudi TUKAJ
Pravijo da nič ni vredno več kot zmaga... Pravijo še marsikaj drugega. V vsakem primeru: Sašo je včeraj zmagal in zmaga je bila sladka. Po vsem tem času si jo je Sašo res zaslužil. Vajo je naredil od začetka do konca vendar je bilo kar nekaj napak. Začel je dobro, element Shon je naredil odlično potem pa se je malo zaguncal pri rusu na enem ročaju in so mu noge nekoliko pobegnile. Zaradi tega se je lovil tudi pri šteklijih. Naprej še kr normalno vse do seskoka kjer za malenkost zastal. Ampak glede na toda so ostali imeli bistveno slabše izvedbe in pa so jim vseeno priznali vse elemente smo vedeli da tukaj ne bi smelo biti težav, čeprav so bili v kvalifikacijah in finalih mnogoboja zelo strikni in so hitro posekali vse, ki so se le malo ustavili pri seskoku. Ocena 15,250 je pokazala za je bil Sašo za pol pike boljši od vseh ostalih.
Nimam več kaj komentirat. To je prva zlata medalja za gimnastiko na Univerziadah in zato je še toliko več vredna. Veselje!
Sara je bila kakšno uro kasneje druga v enem od slogov na nevemkoliko metrov!Danes je za nami prvi dan final. Carmen se je trudila popoldan, Alen pa zvečer. Carmen je bila kr dobra in je razen na bradlji večinoma vse naredila tako kot treba. Alen je imel težek dan in mu ni šlo najbolje. Po ogrevanju mu je tik pred vstopom v dvorano nekaj preskočilo v kolenu in naenkrat niti hoditi več ni mogel. Potem ko sta mu na vse pretege pomagala Maserati in Doktor se je le v kolenu spet nekaj odskočilo in v trenutku je bilo vse OK. Tekmo je začel na krogih in vajo kr solidno opravil. Na preskoku je super skočil premet dvojno ampak ga je pri doskoku vrglo naprej. Na bradlji mu je pri naoporu spredaj zdrsnilo in je padel. Na drogu je naredil slabšo vajo kot včeraj, dobil pa je za pol desetinke višjo oceno. Ni povezal dveh tkačevov pa zvink tudi ni naredo tak dobro kot včeraj. Ocena je bila samo dokaz da so ga včeraj res posekali. Na parterju je naredo več al manj štalo. Po parterju pa mu je spet nekaj počilo v kolenu a sedaj ni hotelo spustit. Konja je začel dobro ampak je po dveh tretinah padel. Na koncu je bilo vse skupaj bolj slabo ampak Alen se je trudil in dal vse od sebe, malo ga je izdala utrujenost in bolečine v kolenu. Zdaj samo upamo da bo bolečina kmalu spustila in da bo kmalu spet lahko treniral.
Tekmo smo dobro začeli. Na bradlji so vsi štirje odtelovadili solidno, brez večjih napak, Alen pa celo dovolj dobro, da je za finale 3 rezerva. Drog je naša rak rana že dalj časa in tudi tokrat ni bilo drugače. Ampak! Fantje so se borili kot levi, tokrat samo trije, in odpičli svoje vaje tako kot je treba. Alen je bil seveda najboljši. Ima namreč najvišjo izhodiščno oceno od vseh tekmovalcev. Vajo je do seskoka izvedel brez večje napake, pri seskoku pa je malo pokrčil noge in naredil korak. Vaja je bila nasplošno zelo dobra, sodniki pa so bili malo preveč kritični. Končna ocena je bila 14,35 in le desetinka je zmanjkala do final. Smola pač. Dovolj bi bilo, če ne bi tekmovali v prvem turnusu ali če ne bi madžarski sodnik odpičo takšne nizke ocene. Na parterju smo pa že začeli malo kiksat. Robijeva vaja je bila malo predolga, vmes pa neuspele japonske stoje in na koncu padec pri 900. Na koncu pa še Rok z bolečinami v nogi naredi napako v prvi diagonali in pade v tretji. Na konju pa se je začelo mučenje. Sicer nismo bili edini ki smo padali s konja, amapak to bi bil zelo slab izgovor. Najprej pade Sebastjan, potem Robi, Alen, ki mu ne priznajo seskoka. Na koncu je bil svetla točka Sašo, ki je edini naredil vajo od začetka do konca. Sodniki so dolgo računali njegovo oceno in so jo pokazali šele, ko smo mi bili na sredi ogrevanja na krogih. Izhodiščna ocena je bila prenizka (5,8). Ko skočim k sodnikom takoj ugotovimo, da so naredili napako, vendar moram nazaj na kroge kjer so se fantje pripravljali za nastop. Pokličem Klemna da prinese formular za pritožbe in med tem ko čakamo na prvo oceno, pišem pritožbo in jo odam nekje po drugi vaji na krogih. Adrian pa gladko zavrne, češ če ne oddaš pritožbe v štirih minutah, potem je prepozno in se lahko slikaš. Po pregovarjanju je popustil Istvan in sprejel pritožbo ter dvignil Sašotu oceno na 6,1. Končna ocena 15,05 je bila na koncu najvišja ocena kvalifikacij na konju in če bi vedel da bo tudi 14,7 dovolj za finale se prav gotovo ne bi prepiral za oceno. Ampak kdo bi lahko vedel da nobenemu rusu, japoncu, korejcu, ukrajincu, američanu, ktajcu... ne bo uspelo dobit ocene višje od 15 pik. Na krogih nam ni šlo najbolje. Robi z odlično vajo na koncu pade seskok, Alen ne naredi jonasona. Nikoli nismo bili kaj prida krogaši. Končali smo s preskokom in zaključili tekmovanje tako kot je treba. Alen je odlično izvedel premet dvojno in dobil oceno 15,8. Končna uvrstitev ekipe: 12 mesto. Finale mnogoboja. Ena prva ocena, dve rezervi na orodjih. Dober ekipni duh. Lepa tekma, ampak drugič bomo pa še boljši!
Pa še to. Prijavili smo novi element, ki ga izvaja Sašo na konju. Element je težek in riskanten zato sva s Sašotom pričakovala da bo ovrednoten z D. Adrian in Istvan sta gladko rekla, da je ta element ful lahek in da naj bomo srečni da so ga ovrednotili s C ker bi moral biti B. Na formular so napisali »C«. Brez (začasne) številke elementa, brez strukturne skupine elementa. Sašo seveda tega ni delal v vaji. In ko sem vprašal Istvana zakaj ni vse napisal na formular, mi je rekel naj bom srečen da je sploh odgovoril na prošnjo, ker na njej nimam podpisano, kdo prejel dokument. Toliko o ljudeh, ki skrbijo za našo gimnastiko.
Sašo
Po tekmi je prišel Bruno k Sašotu in mu svetoval :)
Team Slovenija
Doživetje Univerziade je nekaj posebnega. To vedo vsi, ki so kdaj bili udeleženci ali pa so o tem vsaj kaj slišali. Univerziado bi lahko imenovali tudi olimpiada študentov ali kaj podobnega. Tega športnega dogodka se namreč udeležijo športniki študentje iz vsega sveta. Tekmujejo v različnih športnih panogah, živijo v »športni vasi«, se udeležijo mimohoda na stadionu in se veselijo na zaključni prireditvi. Vse torej diši po olimpijskih igrah, le da je na univerziadi športni rezultat nekoliko manj pomemben, je pa zato toliko bolj pomembno druženje udeležencev. Letošnja Univerziada se je uradno začela včeraj na velikem stadionu v Bangkoku. Približno 5000 udeležencev (po moji oceni) se je udeležilo mimohoda na stadionu, torej kakšna polovica vseh. Dogodek je spremljalo nekaj ?0.000 gledalcev in sam tajski princ, ki mimo grede po svojem izgledu bolj malo spominja na princa. Ampak princ je princ, in mi smo dobili navodilo, da mu moramo izkazat čast in se, ko gremo mimo njega, obrnit proti njemu. Seveda smo ubogali, revež pa je sedel sam, tam nekje visoko v častni loži za ogromno mizo. Na trenutke se mi je zdelo, da že malo drema. Ogenj, ki gori ves čas prireditve, kot na olimpijskih igrah, pa je seveda prižgala princesa. Ni mi sicer jasno ali je ona njegova sestra ali žena (ali oboje), zgledala je vsekakor boljše od njega.
Pri takšnih prireditvah je navada, da udeleženci, ki se udeležijo mimohoda zelo dolgo čakaj pred vstopom na stadion. Tokrat so se prireditelji spomnili nekaj fantastičnega. Vse udeležence so pripeljali z avtobusi, ki jih je menda bilo nekje med 500 in 600, v veliko (klimatizirano) dvorano, kjer smo dobre tri ure čakali na vstop na stadion. Med čakanjem so nam dali lunch pakete in vodo ter nas animirali za nastopi lokalnih raperjev. Čakanje je bilo tako mnogo manj naporno kot bi lahko bilo sicer nekje na odprtem kjer nimaš kje sedet, temperatura okrog 30 stopinj, vlažnost pa za odtenek višja kot v turški sauni. Da ne govorim o tem da v avgustu tukaj dežuje približno 5-10 krat na dan.
