Spet domov

Pot domov je vsakič drugačna. Od odhoda na tekmovanje se razlikuje predvsem v tem, da se domov vračamo utrujeni, vsega naveličani, lačni domače hrane, domačega zraka ter veselja domačih. Včasih se na poti nazaj kaj zakomplicira (kot naprimer takrat, ko smo se vračali iz Čila), včasih smo veseli zaradi rezultata, včasih pa žalostni zaradi istega, včasih smo utrujeni zaradi tekme, včasih pa zaradi banketa. Tokrat je bilo tekmovanje posebno že zaradi tega, ker nas je skupaj potovalo kakšnih 35. Skupaj smo potovali iz Bangkoka v Dubaj in iz Dubaja v Munhen. Iz Munhna do Ljubljane smo potovali ločeno v dveh skupinah.

Kje se je zakompliciralo? Pri meni seveda. Ko smo se v Bangkoku čekirali, so vsem skupaj pobrali potne liste in letalske karte in so nam vsem skupaj tudi vrnili. Težava pa je bila pri tem, da meni v bording pas niso vstavili letalskih kart. V Bangkoku so me brez težav spustili na letalo, v Dubaju pa niso bili nad tem tako navdušeni. Na koncu, po dolgem prepričevanju sem imel jaz močnejše argumente ($53.00) in so me le spustili na letalo. V Nemčiji pa niso bili najbolj zadovoljni z potnikom, ki nima letalske karte. Tako sem ostal v Munhnu, čeprav bi se moral vrnit s prvo skupino, in sem se po ureditvi letalskih kart pri Emiratih vrnil z drugo skupino potnikov. Še sreča, da so bili pri Lufthansi in Emiratih tako prijazni in da sem jaz imel toliko časa, da sem potrpežljivo čakal da se stvari uredijo.

No končno sem le prišel v Ljubljano in zelo veselo sta me pričakali Nastja in Simona in vsi smo bil hepi ever after...

Kaj vse se je dogajalo pa lahko prebereš tudi TUKAJ