Nea mej fint: Finale ekip

Po včerajšnjih kvalifikacijah, ko so (za nekatere presenetljivo) ekipno zmagali angleži, so se danes končala še finala ekip v članski kategoriji. Med tekmo so imeli za zmago največ možnosti francozi , pa so je na drogu en dvakrat padel, na konju pa sta padla kr dva. Na koncu so zmagali rusi pred nemci in romuni. Po mojem okusu si romuni niso zaslužili stopničk, ampak glede na to, da je sistem tekmovanja precej rigorozen je bilo še najbolj pomembno to, da ne delaš napak. Sistem tekmovanja je namreč takšen, da grej na orodje trije tekmovalci in vse tri ocene se štejejo. Vsaka napaka se torej pozna pri končnem rezultatu. Romuni pa so znani po tem, da kolikor koli že pacajo, na koncu vedno vse naredijo. In evo medalje.

Mi smo si pa dopoldan vzeli nekaj časa in šli na ogled Olimpijskega muzeja. Vsekakor je vredno ogleda in kogar koli zanese pot skozi Luzano si ga pač mora ogledati. Po moje bi lahko bil muzej še vsaj nekaj krat večji, ker bi se dalo nabrati še mnogo več eksponatov. V muzeju hranijo vse olimpijske bakle in opremo nekaterih znanih športnikov. Pred vhodom v zgradbo stoji prečka za skok v višino in je postavljena na trenutni svetovni rekord, ki je 245cm. Ko stojiš spodaj ti res ni jasno kako lahko človek preskoči to višino. Pogledali smo si tudi 3D film, ki je bil precejšnje razočaranje. Otvoritvena slovesnost iz ZOI 2002 v 3D tehniki res ni nič posebnega. Pričakovali smo športne posnetke, le ti bi bili mnogo bolj zanimivi. V videoteki si lahko izbereš posnetke tekmovalcev iz določenih olimpijskih iger. Prav zanimivo si je bilo spet pogledati finaliste na drogu in parterju iz leta 1984. Pred zgradbo je skrbno urejen vrt s skulpturami posvečenimi športnikom (Dražen Petrovič, Paavo Nurmi) in nekaterimi drugimi športnimi motivi.